Opisala vam bom šolo v naravi, ki sem jo preživela s svojimi super sošolci. Moram priznati, da me je bilo predzadnji dan pred odhodom kar malo strah, ampak kot boste sami ugotovili, je bil strah odveč. Zadnji dan pred odhodom sem še zadnjič pregledala, če imam vse v kovčku, na srečo nisem ničesar pozabila.
Pot v Kobarid je hitro minila, ker sem sedela z Lano in sva veliko klepetali. Za moj lačen želodec pa so poskrbele mamine palačinke, zaradi katerih se je morala zbuditi uro in pol pred mano. Na žalost pa je med vikendom zbolela sošolka Nikita, ki se nam je pridružila v torek, ko smo šli raziskovat potok Perivnik, v katerem je bilo ogromno živali. V dopoldnevu tega dne pa smo cel ljubi čas kolovratili po Kolovratu in si ogledovali rove izpred 1. svetovne vojne. Dojeli smo, da je vojna zelo žalostna in skrajna zadeva. Na srečo smo imeli po vsakem obroku pol ali pa celo uro prostega časa. Takrat smo igrali namizni tenis ali pa igro resnica ali izziv. V sredo popoldan smo šli na plezanje. Tisti dan sem ugotovila, da morata biti v paru oba enako visoka in težka. Jaz sem enkrat plezala s sošolcem! Ko je plezal on, mu je spodrsnilo in je mene vrv dvignila v zrak, njega pa spustila proti tlom. V četrtek smo šli v Livek in kasneje tudi na učno uro, v kateri nam je gospod razlagal, za kaj uporabljamo različne rastline. V petek, zadnji dan, smo imeli tekmovanje v orientaciji, naša skupina na žalost ni zmagala. Kot pa že vsi vemo, teden dni dopusta hitro mine… in tako je minila tudi naša šola v naravi.
Moram dodati, da je bila hrana zelo okusna, ampak nam je kuharica večkrat dala premalo hrane. Zelo sem bila ponosna nase, ko sem na lokostrelstvu zadela puščico v sredino. Šolo v naravi bi z oceno od 1 do 10 ocenila s čisto 10.
Vita Dizdarevič, 7. a
