“Srečal sem velikana,” je rekel Krjavelj. “Kako se ti je pa to zgodilo?” so go spraševali.“Hodil sem po ulici, ko sem se obrnil ,sem videl človeka, 3 metre visokega, močnega, VELIKANA,” je pripovedoval Krjavelj.“A te ni bilo strah?” so go radovedno spraševali.“Ne, mene ni ničesar strah,” je ponosno rekel Krjavelj.“Začel me je loviti,” je nadaljeval.“Slišalo se je, kako glasno je hodil, za vsak njegov korak se je čutil rahelpotres. In naenkrat je skočil v zrak, slišal se je velik pok, BOOM!!,” je napeto pripovedoval.“Kaj se je potem zgodilo?” so ga zaskrbljeno spraševali.“Odločil sem se, da ga ujamem v past,” je rekel Krjavelj.“Kakšno past?” so spet vprašali.“Vzel sem dolgo vrvico in jo zavezal iz enega drevesa na drugo drevo. Ni bilo lahko, vrvico sem moral zavezati kar visoko, drugače ne bi padel.”“In? Je padel?”“Poklical sem ga in je stekel do mene, da bi me ujel. Jaz pa sem šel pod vrvico in zbežal. Velikan pa je padel v past. Bil je dokončno premagan,” je ponosno razlagal Krjavelj.“Pravi junak si!” so ga pohvalili.
Elita Shala, 8. a
