Večina Slovencev pozna Franceta Prešerna po njegovih pesmih (Sonetni venec, Krst ob Savici, Gazela…). Najbolj znan je pa po Zdravljici, katere sedma kitica je slovenska himna. Slovenski jezik je s svojimi pesmimi povzdignil na evropsko raven. 

Prešeren se je rodil v kmečki družini 3. 12. 1800 v Vrbi na Gorenjskem. V njegovi družini je bil tretji otrok in prvi sin. Njegovemu očetu je bilo ime Šimen, mami pa Mina. Doma se jim je reklo pri Ribičevih. Njegova mati je njega in njegove brate ter sestre doma učila brati in pisati. Ko je opazila Francetov potencial, ga je poslala na šolanje k stricu duhovniku. Upala je, da bo tudi sam postal kot on, a ga to žal ni zanimalo. Bolj ga je zanimalo pravo – postal je doktor prava, kasneje bil zaposlen v odvetniških pisarnah in v zadnja leta postal tudi samostojni odvetnik.  

V svojem življenju se je zaljubil v kar nekaj žensk, za katere vemo še danes (Zalika Dolenc, Julija Primic, Ana Jelovšek, Jerica Podboj …). Nekaterim je namenil tudi nekaj pesmi. Z Ano Jelovšek je imel tri nezakonske otroke. Imel je tudi nekaj prijateljev (npr. Blaž Crobath, Andrej Smole). Njegov najboljši prijatelj pa je bil Matija Čop. Znal je devetnajst jezikov, bil je zelo izobražen. Prešerna je spodbujal, da napše ep. Čop je umrl šestega julija 1835. Tistega dne je Prešerna povprašal, če se gre z njim kopat v reko Savo, a Prešeren ni imel časa. V Savi utone. Prešeren se je vedno krivil za njegovo smrt. Posveti mu pesnitev Krst ob Savici.  

Povodni mož je balada, ki jo je navdihnila Zala Dolenc, ki ga je zavrnila. Snov je pesnik črpal iz Valvasorjevega dela Slava vojvodine Kranjske. V Prešernovi pesmi nastopa prevzetno, navihano dekle, Urška. Rada se igra s fanti in njihovimi čustvi. Dogajalni kraj pesmi je Stari trg v Ljubljani, kjer se odvija ples. Urška zavrne vsakega, ki jo povabi. Zvečer zagleda lepega mladeniča. On jo povabi na ples in kmalu se vrtita po plesišču. Vrtita se vse hitreje, vsi so začudeni, glasbeniki nehajo igrat. Povodni mož zavpije: »Ne maram!« in začne se grozna nevihta. Zavrtita se še hitreje, Urška ga prosi, da se ustavita, a je ne izpusti. Vrstita se vse hitreje, skupaj se zavrtita v Ljubljanico. Nihče ju več ne vidi. V pesmi je Prešeren uporabil amfibrah, plesni ritem, in slogovno bogat jezik (metafore, podobnoglasje, primere, poosebitve, okrasne pridevke in besedne igre). Sporočilo pesmi je, da so ošabna oz. prevzetna dekleta na koncu vedno kaznovana.  

Slovensko poezijo je po kvaliteti postavil ob bok evropski. S svojimi pesmimi je dokazal, da se v slovenskem jeziku lahko ustvarja visoka poezija. V slovenske pesmi je vnesel nove oblike (sonet, stanca, ep, glosa, gazela …). 

Anja Klobučar, 8. b 

Dostopnost