Sama sem v preteklosti posvečala premalo pozornosti slovenščini in se zanjo nisem kaj dosti zanimala, saj se mi je zdelo samoumevno, da lahko govorim in berem v slovenskem jeziku. V glavi se mi še vedno prepletajo spomini na čase, ko sem se učila abecedo in počasi zlogovala besede ter stavke. Bila sem tako ponosna, ko mi je uspelo prebrati prvo knjigo.  

V šoli se skozi vseh devet let učimo o pogumnih prednikih, ki so se bili pripravljeni žrtvovati za našo domovino in jezik. Po takšnem vpogledu v zgodovino in premisleku o vsem, kar so ti ljudje storili za nas, sem ponosna, da sem Slovenka, saj živim v lepi in mirni deželi z ogromno gozdovi ter lepo ohranjenimi naravnimi lepotami. Imamo praktično vse: gore, jezera, jame in celo morje. Ponosna sem tudi na dosežke naših znanstvenikov, umetnikov ter predvsem športnikov. Samo 2 milijona nas je, pa dosegamo odlične dosežke na svetovni ravni. 

Prečudovito je, ko se ves narod zbere na stadionu ali pa pred TV ekranom in na ves glas navija, poje slovensko himno ter po zraku plapola s slovensko zastavo. Zdi se mi, da se takrat čas ustavi in je pomembno samo eno: naš narod in mi, Slovenci. 

V glavi imam zasidran nauk zgodbe Martina Čedermana: “Oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje. Ne dajte si ga vzeti… Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne.” Tega se bom gotovo držala in naš jezik z veseljem in ponosom prenašala tudi na naslednje generacije. 

 

Amadeja Komučar, 9. c 

 

 

 

 

Dostopnost