Čez nekaj več kot en teden zaključujem osnovno šolo. Spomin na pretekla šolska leta me navda po večini z lepimi in tudi z nekaj manj prijetnimi spomini. Zagotovo mi bodo tako kot drugim v spominu ostale ekskurzije, šole v naravi in številni naravoslovnih dnevi.
Posebej se mi je vtisnila v spomin šola v naravi v petem razredu, ko smo odšli na smučanje. Vsak dan smo se odpravljali na nove poti in skupaj premagovali strmine. Zvečer pa smo si v sobah pripovedovali zgodbice in skrivnosti, ki jih ni vedel še nihče, spat pa smo se odpravljali ob dveh zjutraj. Ne smem pozabiti še na naravoslovni dan, ko so v našo šolo iz Ljubljane pripeljali planetarij. Postavili so ga v telovadnici in spominjal me je na napihnjen mehurček, ki bo ob stiku s tlemi kaj kmalu počil in razkril svoje barve in bodo kapljice poletele vse naokoli. Odpravili smo se v notranjost, kjer smo si ogledali nastanek vesolja. Vse je odsevalo in se dogajalo tako, kot da lahko v živo, v nekaj sekundah spremljamo veliki pok. Izdelali smo rakete, ki smo jih kasneje tudi spustili v nebo. Nisem si predstavljala, da bodo poletele tako daleč in visoko, čeprav so bile narejene le iz vsakodnevnih predmetov. Za konec pa smo poslušali še predavanje o delovanju vesolja. Predavatelj nas je pri tem zavajal, saj nas je želel prepričati najprej v eno, nato pa še v drugo trditev, in nam tako želel pokazati, da ničesar ne moremo zagotovo vedeti in verjeti, ampak je tudi tukaj podobno kot pri zgodovini, saj so določeni dogodki in predstave le domneva.
Spominjam se, kako sem po končanem vrtcu zakorakala v šolo. Vse je bilo drugačno in novo. Že ob vhodu so nas učitelji in učenci sprejeli z navdušenjem, v rokah pa so držali balone pisanih barv, s katerimi so nas pozdravljali. Prejeli smo rutice, s katerimi smo tudi uradno postali prvošolci. Vsako jutro sem si z navdušenjem in polna pričakovanj nadela zlato rumeno rutico in odkorakala v šolo. Naslednjih šest let je pouk potekal brez pretresov, kljub nekaj prepirom v razredu, smo se v šestih letih kot razred lepo povezali. Nato pa smo po počitnicah izvedeli, da so nas razdelili v tri razrede. Kljub temu, da so se učitelji trudili, da bi v razredih imeli vsaj nekaj prijateljev, so nas vendarle razdelili in nič več ni bilo tako, kot je bilo. Čeprav smo se lahko še vedno srečevali po pouku, smo se počasi oddaljili. Čas se je ustavil in svet se je postavil na glavo. Pojavil se je korona virus. Šola je potekala na daljavo in tako se je razmak med nami samo še povečal. Ko smo prišli nazaj v šolo, je bilo vse drugače. Vsako drugo uro smo se delili v manjše skupinice, kar nam je preprečevalo, da bi se razredno povezovali tako, kot smo se v preteklih letih. Čas je ponovno ubral svojo pot in kar naenkrat sem tukaj, ob koncu devetega razreda.
Veselim se konca osnovne šole. Čeprav bom pogrešala prijatelje, se veselim nove poti, ki je pred mano in verjamem, da bom v gimnaziji pridobila veliko koristnega znanja in se naučila mnogo novega. Menjava okolja pa mi bo koristila, saj bom s tem spoznala veliko novih ljudi. Skrbi me le, da bo šola že od začetka potekala na daljavo, saj tako ne bom dobro poznala sošolcev in se ne bomo razredno in med razredno povezali. Upam, le naslednje šolsko leto ne bo pretežko in bodo učitelji prizanesljivi.
O gimnaziji sem razmišljala že nekaj let, saj me zanimajo naravoslovni predmeti. Srednja šolo Slovenska Bistrici pa mi je predlagal brat Jernej, ki jo že obiskuje. Povedal mi je veliko o učiteljih, prostem času, načinu ocenjevanja in na splošno o poteku dni pri njih. Šolo sem lahko tudi obiskala po spletu in se tako sprehodila po hodnikih in učilnicah. Zdela se mi je svetla in polna veselja, lahko sem si predstavljala, da bi tam lahko preživela naslednjih nekaj let mojega življenja. Seveda sem si ogledala tudi druge šole, ki pa so se mi zdele prevelike in preveč prazne. Moja zadnja odločitev je potekala med odločitvijo za Drugo gimnazijo Maribor in Srednjo šolo Slovenska Bistrica. Odločila sem se, da bom svojo pot nadaljevala na Srednji šoli Slovenska Bistrica.
Po končani gimnaziji bom šolanje nadaljevala na Fakulteti za naravoslovje in matematiko v Mariboru, morda me pot zanese v tujino, tega natančno še ne vem, saj še ne vem, kakšni bodo natančno moji interesi čez štiri leta. Poklic v katerem se vidim pa je zagotovo biti profesorica matematike, saj rada razlagam snov matematike otrokom.
Neja Kosajnč, 9. a
