Z nestrpnostjo smo čakali na 25. 5. 2022, na dan, ko smo se odpravili na izlet.  

Dan se je začel z prihodom na avtobus, kjer smo se prešteli in pospravili nahrbtnike v prostor za prtljago. Usedel sem se zraven Matica. Na začetku sem igral igrice in poslušal svoj najljubši bend Linkin Park. Ko smo prispeli do HE Fala, smo vzeli nahrbtnike in šli na ogled elektrarne. Pokazali smo nam kratek film o elektrarni in i reki Dravi. Sprehodili smo se skozi stari del elektrarne, ki ni več v uporabi. Nato smo si ogledali še različne izume, ki proizvajajo elektriko.  

Po ogledu HE smo pojedli malico in se z avtobusom napotili proti Prežihovini. Pot tja je bila zabavna! Maj je razlagal o radioaktivnih bananah. Z Jakobom in Matevžem smo »poguglali« te banane in našli še trditev, da je kava sadje.  

Kmalu smo prispeli do Prežihove hiše, ki je bila majhna in temna. Izvedeli smo marsikaj o življenju in delu slovenskega pisatelja Prežihovega Voranca. Odšli smo hitro in komaj ušli dežju.  

Prispeli smo do Premogovnika Velenje. Najprej smo si v garderobi nadeli rudarske suknjiče in čelade ter dobili knapovsko malico. V rudnik smo se spustili z dvigalom. Skozi rudnik nas je popeljal vodič in nam povedal veliko zanimivega. Videli smo veliko kipov, ki so prikazovali delo knapov nekoč. Najljubša mi je bila simulacija eksplozije metana, ker se je vse treslo in bliskalo. Na polovici ogleda smo se okrepčali z okusno knapovsko malico. Ob koncu smo se vkrcali na vlakec, ki nas je odpeljal do dvigala. Slekli smo uniforme in se poslovili.  

Izlet smo zaključili ob Velenjskem jezeru, kjer smo so privoščili kepico sladoleda.       

Žiga Leskovar, 6. b 

Nekoč je globoko v gozdu živela deklica s prelepo listasto oblekico. Njen nasmeh je ozdravil vsa živa bitja v čudežnem gozdu, zato so jo imeli za gozdno kraljico. Četudi je bila kraljica, ni živela v gradu s služabniki in kuharji, ampak kar v navadni drevesni hišici, okrašeni z darovi narave.  

Kot majhno deklico, staro tri leta, so jo vzgajale posebne jelke ter jo učile dobrih in slabih navad. Starši so jo v tem gozdu izgubili na poti domov. Tako je ostala sama v gozdu. Jelke so se na vso moč trudile najti njene starše, a jim žal to ni uspelo.  

Deklica si še vedno, kot vsak otrok, briše solze, preden se odpravi spat, ter v mislih poje pesmico za svoje prednike, ki jih sploh ne pozna. Jelke so dobre kuharice, zato ni lačna, ker  ji vselej pripravijo obilo hrane, vključno z dišečimi gobicami. Zelo rada se sprehaja po gozdnih poteh in išče kamenčke, ki jih doda v svojo kamensko zbirko.   

Nekega sončnega dne pa jo na poti prevzame svetlikajoč kamenček. Pobere ga in si ga natančno ogleduje. V kamenčku pa naenkrat zasveti  kristal, stresejo se tla, takrat pa deklica pade v ogromno luknjo in na ves glas zakriči. Vse živali prihitijo in jo rešujejo ves dan, dokler ne omagajo in zaspijo. Zgodaj zjutraj deklica ugotovi, da se luknja nadaljuje naprej v jamo. To pove ostalim. Strahoma se v oblekici vseeno odpravi naprej. Po dolgem poldnevu je v jami morala odpreti kar sto deset vrat, kar je za njo zelo naporno. Pri zadnjih vratih visoko vzdihne in z zaprtimi očmi počasi premakne kljuko, prešteje do deset in svoje utrujene veke dvigne v nebo. Pred sabo zagleda neznan kraj, ki ni ne gozd pa tudi ne travnik. V glavi se ji prebudijo spomini in prikažejo slike staršev, ki se ji veselo smehljajo. Takrat steče na prej in zagleda dva človeka. Zbeži za rob stavbe, ki jo ne pozna. Pogleda nazaj in ko se obraza obrneta, se vzradosti. Brž steče k staršem in se jim stisne v naročje. Starša pa kar ne moreta povedati, kako sta vesela, da jo zopet vidita.  

Zdaj deklica končno živi pri svojih starših in jim pogumno pripoveduje, kje je bila, ko sta jo dolga leta iskala po napačnih krajih. A zdaj, ko ima starša, pogreša svoje prijatelje v čudežnem gozdu in razmišlja, kaj le počnejo brez nje.  

Nika Rubin 6.b  

Napaši si svoje oči, 

poglej vse te reči! 

Povej,  

katero od njih si želiš!  

Lahko ti dam dva 

merjaščeva roga in  

ja, tisto je noga! 

Kaj pa rožnat pes 

ali kožnat konj. 

Normalnih 

živali tukaj nimamo. 

Mogoče kamela, ki je malce 

Debela … 

Odloči se že! 

Lahko pa peno v  

šalci ali smuti na 

palci, rušo dušo … 

Povej že, povej,  

kupi kaj, kupi kaj  

ali pa pojdi že zdaj! 

Maj Cvahte, 6.b 

Iz šole ne pride le veselica,  

so tudi enke,  

kot je ta, 

zaradi nje so mokra moja lica. 

Angleščina presneta, 

zakaj si to mi naredila, 

in mi cvek v redovalnici pustila. 

Yes, no kakšna je razlika, 

v redovalnici je enka in pika. 

To bi rekel zdaj učitelj,  

ki ga strašno veseli, 

da ‘mam cvek v redovalnici. 

Evelin Rajtmajer, 6. b 

Marjetica, bela si kot sneg, 

spomladi prideš, pozimi greš. 

Majhna si, občutljiva in krhka si. 

Marjetica, marjetica, lepa si. 

Spominčica, zapomniš si vse, 

od maja do oktobra cvetiš. 

Nežna si, drobna si, modra si. 

Spominčica, spominčica, lepa si. 

Vrtnica, rdeča kot vino si, 

spomladi se zbudiš, pozimi zaspiš. 

Romantična si, žametna si, dišeča si 

vrtnica, vrtnica, lepa si. 

Brina Topič, 6. b 

Pravi prijatelj je ta, 

ki z mano se smehlja  

in tudi zajoče, 

ko se mi zahoče. 

Pravi prijatelj je vedno ob tebi, 

ko ga potrebuješ. 

In tudi takrat, ko ga nimaš ob sebi, 

te  vedno varuje. 

Življenje brez prijatelja bi bilo dolgočasno 

in na zabavah nič več glasno. 

Četudi si je težko priznati, 

se je treba življenja brez prijatelja bati. 

Eva Strehar, 6. b 

Šestošolci smo spoznavali Ingoličevo besedilo Tajno društvo PGC. Zgodba o zbiranju risalnih žebljičkov in o društvo, ki so ga književni junaki ustanovili, nam je bila všeč, zato smo tudi sami ustanovili društva. Nekateri smo zbirali WC rolice, drugi znamke, rože. Znotraj skupin smo se dogovorili o pravilih, ki jim člani moramo slediti, določili funkcije v društvu ter si izmislili logotip in kratico društva. Kar nekaj ur smo izdelovali plakate, ki smo si jih tudi predstavili. Nanje smo bili ponosni tako mi kot tudi učiteljica. 

Učenci 6. a 

image_2022-05-24_183447910

Slika 1 of 2

Vinči je moj kuža, 

Res ga rad rad imam, 

on je kot zlat zaklad. 

Ko sva skupaj doma,  

rada cartava se oba.  

Ko mi na nogah zaspi, 

on smrči za tri ljudi. 

On gre spat pozneje kot jaz, 

saj takrat je že mraz.  

Ko on zarjovi, celo ulico zbudi

Maks Potokar, 6. a 

image_2022-05-24_183321102

Slika 1 of 1

V parku med prijatelji stoji in otrokom se smeji. 

V njegovi krošnji gospod Čuk živi, 

v njegovo deblo se Sapra miška naseli. 

Pod zemljo sramežljivo korenine skriva, le kdo pod njimi biva? 

Jeseni kot kameleon barve spremeni, 

z vetrom njegovo listje poleti. 

Zima bela, zima hladna mu ukradla je zaklad, ki ima ga srčno rad. 

Ves žalosten zdaj čaka na pomlad, da povrne mu zaklad. 

Sonce sije sonce greje njegove prelepe veje. 

Pomlad pomaha mu v slovo, poletja veseli se že drevo. 

V parku vse je že nared za veliki poletni ples. 

Otroci tekajo in se veselijo, drevesa pa jih s krošnjami hladijo. 

Kako lepo je biti drevo! 

Jaka Oder, 6. a