Nekoč sta živela dva kralja. Kralj Milan in kralj Jožek, ki se nista imela niti malo rada. Vsak je živel v svojem gradu na svojem hribu. Nekega dne je kralj Milan poslal na sosednji grad svojega vohuna, ki je kralju Jožku ukradel veliko zlata. Tega Jožek ni spregledal, saj je on naredil isto Marjanu, da bi se maščeval. Milanu seveda to ni bilo niti malo všeč, zato je sestavil majhno in se s svojim najboljšim bojevnikom odpravil do gradu svojega nasprotnika, kjer ga je on že čakal. Najboljša bojevnika kraljev sta se spopadla. Minila ni minuta, ko je Jožefov bojevnik padel. Marjan je glede zmage bil zadovoljen, a ko je pogledal na svojo levo, je opazil, da je njegov vitez ležal mrtev na tleh. Tisti trenutek se je pričela vojna med njima. Takoj se je začela bitka. Puščice so padale po polju in vojaki so zlahka padli. Nato se je vse pomirilo, ko so vojaki sredi polja zagledali kralja. Takoj so ugotovili, da se bo med njima začel spopad. Vsak kralj je na svojem konju vihtel svoj meč v roki. Pognala sta se drug proti drugemu, a edini, ki je to preživel, je bil Milan, ki je izza drevesa prikazal krvav in ranjen. Jožefovi vojščaki so se vdali in se pridružili Milanu. Po zmagi je Milan postal najmočnejši kralj naokoli. A on zmage ni bil vesel, saj je globoko v srcu pogrešal Jožefa. Bil je preveč žalosten, da bi nadaljeval z vladanjem, zato je vzel svoje življenje. Tista polja so za vedno postala mirna, a zgodba kraljev se bo še za dolgo ohranila. 

Anže Galovič, 7. a 

Letos smo sedmošolci odšli v šolo v naravi. Ta dan sem nestrpno pričakovala. Večkrat sem se tudi spraševala, ali nam bo zaradi virusa sploh uspelo iti. Noč pred odhodom sem slabo spala, saj sem bila zelo vznemirjena, polna adrenalina in pričakovanj.  

Končno je napočil dan odhoda. Vožnja z avtobusom je bila dolga in zanimiva, saj smo skozi okno opazovali naravo in Sočo, ki se je prav lepo lesketala v soncu. Z avtobusa smo si ogledovali tudi gore, ki so se stegovale k nebu in kazale svojo veličino. Opazili smo tudi veliko majhnih vasic.  

Ko smo prispeli na cilj, so nas razvrstili v sobe. Naša soba je bila velika in tudi zelo prašna. V sobi mi je bilo najbolj zanimivo strešno okno, iz katerega se je videla Padska nižina v Italiji. Dnevi v CŠOD-ju Kavka so hitro minevali eden za drugim, saj smo se zelo zabavali. Preizkusila sem se tudi v novih stvareh, kot na primer streljanje z lokom, plezanje, lovljenje živali iz potoka. Pridobila sem tudi veliko znanja o zdravilnih rastlinah, kraških pojavih, o 1. svetovni vojni in gozdovih. Najbolj se mi je v spomin vtisnil obisk Kavkne jame, saj sem pred obiskom o njih vedela bolj malo, sedaj pa sem izvedela veliko novih informacij. Vedeli smo, da bo v jami temno,  zato smo imeli s seboj svetilke. V njej smo si tudi ogledali različne podobe in lobanje. Mnoge je zeblo, mene pa ni, saj sem poslušala in upoštevala učiteljičina navodila. Edina stvar, ki mi ni bila najbolj všeč, je bil pohod do Livka. Po tem pohodu sem bila res izmučena.  

Zelo sem vesela, da smo šli v CŠOD Kavka, saj sem pridobila veliko novega znanja. Zdi se mi tudi, da sem izboljšala kondicijo. 

Ajda Ftičar 

Nekoč so Slovenci stanovali v vzhodnih  deželah, tam, kjer sije in greje sonce leto in dan, kjer je bilo zlata in bogastva brez mere. Včasih so se ljudje pomnožili, zapustili so kraj in se odpravili iskati drugih selišč. Na poti so srečali boginjo, ki ji je imela zelo rada. Tako jim je na nahrbtniku položila lipovo seme in dejala: “Kamorkoli boste potovali, vsadite to seme! Kjer ozeleni in zraste, tam ostanite! Če pa ne ozeleni v treh dneh, ga izkopljite in pomaknite še dalje!” Slovenci so jo poslušali in se odpravili. Kamorkoli  so šli, so vsadili lipovo seme in počakali tri dni. Če ni ozelenelo, so odpotovali kam drugam. Nikjer ni ozelenelo. Slovenci so bili zelo utrujeni in so se hoteli vrniti domov. Ampak jim je ostala še slovenska zemlja. Tako so šli poskusili še tam. Čakali so tri dni in lipovo seme je končno ozelenelo. Slovenci so bili zelo veseli, a boginja jih je samo opazovala in se veselila z njimi. 

Adisa Đođaj, 7. a 

Spomladi 

Spomladi vse zaživi,   

sto in sto rož zacveti 

in vsakemu srce oživi, 

 ko pomlad ozeleni …  

In ti moja roža,   

naj te sonce boža,  

naj te objame,   

naj te vase vzame.  

Maks Završnik, 7.b 

Prelom strani 

V objemu pomladi  

Rože v objemu pomladi cveto,  

na travnikih jih je sto in sto.  

Veter zapiha čez ramo,   

v jutranji zarji je prav lepo.  

Pomlad je najlepša,  

ko ti ptički zapojejo.  

Čez okno diši pomlad,  

svet je še mlad … 

Tiara Prosenjak, 7. b 

Prelom strani 

O, pomlad 

O, pomlad, o, pomlad, 

kako te imam rad, 

lepa tvoja travica 

je kot moja mamica. 

Tvoji ptički se ženijo, 

sončni žarki me budijo, 

tvoje rože me slepijo, 

zimi rečem zdaj »adijo!« 

Vid Vukmanič, 7. b 

Prelom strani 

Pomladna 

Pomlad me zbudi, 

ko jutro se prebudi 

in sonce me poboža 

kot majhna roža. 

Listje zašumi, 

trava zeleni, 

veter zapiha, 

roža zadiši. 

Tako pomlad me osveži 

in novi letni čas zadiši. 

Maša Babošek, 7. b 

Prelom strani 

Pomlad  

Zame je pomlad dan,  

ko se imaš rad,  

kadar ptički čivkajo,  

mi pesem zapojejo!  

Pomlad je čas,  

ko si še mlad,  

zjutraj te sinička zbudi,  

in naznani lepe dni.  

Pomladi se vsak veseli,  

ko te sonce požgečka  

in zapoješ tralala.  

Lara Pristovnik, 7. b 

Prelom strani 

Mravljinčar in mravlje 

Mravljinčar je bil požrešen in neumen in res je imel rad mravlje.  

Nekega dne je videl mravljišče, a ker je bil preneumen, ni vedel, kako bi prišel vanj. Imel je krasno idejo in si je rekel: »Kaj pa, če bi mravljam naredil past?« Tako je mravljinčar skopal luknjo in vanj nastavil kup listja in meso. 

A pozabil je, da mravlje hodijo tudi po stenah. Skril se je v grm in čakal. Čakal je in čakal, tako dolgo, da je zaspal. Ko se je zbudil, je videl mravlje, ki so se pogovarjale: »Neverjetno, nekdo nam je v luknjo nastavil listje in meso.«  

»Ja, ta, ki je to naredil, mora biti pa res prijazen.« 

Mravljinčar se je hotel pohvaliti mravljam: »Jaz sem bil tisti, ki vam je nastavil hrano.« Mravlje so ga opazile in zbežale. Mravljinčar je bil jezen in se je mulil v grmu, dokler ni zaspal.   

Ko pa se je zbudil, je pozabil na luknjo, padel vanjo in si polomil vse okončine, ni se mogel več premikati, zato je v luknji ostal, dokler ni poginil.  

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. 

Maks Završnik, 7.b 

Prelom strani 

Mravlja in mravljišče  

Nekoč je živela mravlja, ki je imela dobro življenje. Bivala je v velikem mravljišču z drugimi mravljami.  

Vse ji je šlo super, dokler ni nekega dne prišel mimo lačen mravljinčar. Ravnokar je nabirala hrano, ko je zagledala velikega požrešnega mravljinčarja. Nje sicer ni mogel poškodovati, saj je bila daleč stran od njega. Ampak ni mogla pustiti svoje družine umreti in preprosto gledati, kako jih mravljinčar poje. Zato je začela kričati: »Bežite, hitro, mravljinčar se vam približuje!« A zaman, noben je ni slišal. Morala se je domisliti nekaj boljšega. Tuhtala je in tuhtala in se domislila – lahko bi tekla do mravljišča, a bi prišla prepozno in potem bi mravljinčar še njo pojedel. To bi pa bilo še slabše. Zato ji ni preostalo drugega, kot da se skrije in poskusi vsaj ona preživeti. Žalostna se je odplazila pod list, ki je bil poleg nje. Čez nekaj časa je mravljinčar končno odšel, a mravljica je počakala še nekaj časa, da se res prepriča, da je zrak čist. Nato je odhitela pogledati, če je kdo preživel. Ni jih bilo veliko, bilo je samo par mravljic, ki tudi niso bile pri mravljišču, ko se je nesreča zgodila, in par srečnežev.  

Mravljica je bila tako jezna in žalostna naenkrat. In takrat se je odločila, sklenila je, da bo maščevala svoje prijatelje in družino in zgradila veliko in varno mravljišče, ki bo nekje skrito in bodo mravlje lahko živele mirno in srečno. In takrat je rekla: »Mravljice, vem, da ste žalostne, jaz sem tudi, ampak ne smemo še obupati, pridite z mano, skupaj bomo zgradile novo mravljišče na skrivnem kotičku, kjer nas mravljinčarji ne bodo motili in bomo bili srečni.« Mravljice so bile za, zato so se čim prej odpravile. Po nekaj dnevih so zagledale popolno mesto za nov začetek. Tam je bila sveža mehka gozdna zemlja, reka, iz katere so pile, jama, v katero so se lahko skrile, če je bila kje nevarnost, in okoli je bilo veliko dreves, da je bil ta kraj bolj skrit. Vsem je bilo všeč.  

Naslednjo jutro so se vse zgodaj zjutraj zbudile in začele delati, domislile so načrta za trdno in varno bivališče z več prehodi in skrivališči. Dogovorile so se tudi, kaj bo dolžnost vsake mravljice. Nekatere bodo stražile in poslale znak, če prihaja nevarnost, nekatere bodo gradile mravljišče, nekatere bodo hodile po hrano in vodo …  

Z veliko truda so končno zgradile najboljše mravljišče. Vse so bile vesele, sčasoma se je mravljišče in njihova skupnost povečala, dobile so nove prijatelje. Zdaj so lahko živele v miru in srečne! 

Maša Babošek, 7. b 

Prelom strani 

Vrnitev kralja Matjaža  

Nekega dneva je po gori Peci hodil star mož.  

Kar naenkrat se mu je gora odprla. Tam je zagledal kralja Matjaža spati za mizo. Odšel je noter in poleg mize je pisalo: »Ko se mu bo brada devetkrat zavila okoli mize, bo spet vladal.« Starec je vedel, da so zdaj zelo težki časi in si je zelo želel, da bi se kralj Matjaž vrnil. Je razmišljal in ni vedel, kaj bi naredil, da bi pomagal hitrejši rasti brade. Odšel je in pred obraz mu je veter prinesel recept za hitrejšo rast brade. Odšel je poiskati sestavine in pričel. Brozga je zgledala sivozelena in ni mu preveč dišala. Na receptu je še pisalo, da more oseba brozgo zaužiti enkrat na dan, tri dni zaporedoma. Vse tri dni je prišel in jo dal kralju v usta. Na srečo je bilo zelo spolzko in mu je z lahkoto šlo po grlu.  

Ko pride četrti dan pride, ni mogel verjeti svojim očem. Recept je deloval in pred njim je stal kralj Matjaž. Starec mu je povedal, kaj se je zgodilo, ko je spal. Vrnila sta se v grad. Alenčica je bila že zelo stara, a ko je zagledala Matjaža, se je bila srčno razveselila. Kralj je starcu podaril prostor v gradu, tam je odslej živel in pomagal. Alenčica je na žalost umrla od starosti. Sicer je bil kralj Matjaž starejši od nje, ampak vsa ta leta, ki jih je prespal, se ni staral.  

Zdaj so spet zavladali stari zlati časi. 

Klara Jesenka Pulko, 7. b 

Prelom strani 

Prebudil sem kralja Matjaža 

Skuhal sem napoj za rast brade, ga preizkusil na spečem očetu in se odpravil na pot.  

Ko sem prispel pod Peco, sem začel iskati vhod v jamo, kjer spi kralj Matjaž. Prvi dan sem bil neuspešen, drugi dan sem že skoraj izgubil upanje, pa me rahlo ugrizne miška. Naprej se mi to zdi nenavadno, potlej pa miška spregovori. Zelo sem se začudil, vendar sem ji prisluhnil. Povedala mi je, da moram točno opolnoči biti pred goro in trikrat glasno zavpiti: »Sezam odpri se!« Tako sem malo zaspal in se zbudil pol ure pred polnočjo. Ko sem prispel pred goro, sem naredil, kot mi je naročila miška.  

In kot bi mignil, se je gora odprla in tam so bili kralj Matjaž in njegovi vojaki. Globoko so spali. Nisem se obiral in sem z napojem hitro prepojil v kraljevo brado. Nato sem od utrujenosti zaspal.  

Bil sem zelo presenečen, ko me je zbudila roka kralja Matjaža.  

»Juhu, delovalo je!« sem zakričal, ko sem se vsega zavedal. Kralj Matjaž je zapustil sobano in naznanil svojo vrnitev, jaz pa sem opazoval, kako so se vojaki srečni vračali k svojim družinam. 

Za Slovence so napočili srečni časi! 

Oskar Perpar, 7. b 

Prelom strani 

Lipa na Slovenskem  

Naši predniki so stanovali v kraju, polnem bogastva. A število ljudi se je hitro povečalo, zato so iskali kraj za selitev.  

Dolgo so hodili na okoli, a niso vedeli, kateri kraj je pravi, ko so se vrnili domov  jim je boginja, ki jih je imela zelo rada, podarila seme lipe. Rekla je še, naj na vsakem mestu, ki se jim zdi primeren, posadijo seme, ter če ne vzklije v sedmih dneh, odidejo naprej in to spet storijo. Tako so hodili in hodili več dni zapored. A na njihovo žalost noben kraj ni bil primeren, lipa ni in ni vzklila. Nekega sončnega dne so bili zelo lačni in dolga vrsta grmičevja je rasla na drugi strani hriba in tja so se odpravili ter celi obupani posadili seme in se pogostili s jagodami.  Že naslednji dan je seme vzklilo. Ljudje so se tja preselili in srečno živeli.  

Še ena skrivnost – ta kraj je bil na slovenskih tleh. Zato je lipa tako pomemben del našega naroda.  

Tara Prosenjak, 7. b