Avtor: Nace Vrbek | Jun 16, 2022 | 4.RAZRED, začetna stran 4.razred
RAD TE IMAM
Rad te imam,
ker mi pomagaš v nesreči.
Rad te imam,
ker me spodbujaš pri domači nalogi.
Rad te imam,
ko me zjutraj pozdraviš.
Rad te imam,
ker me pohvališ, ko pridem iz šole.
Verjemi mi, če te ne bi bilo na Zemlji,
bi bilo moje srce zlomljeno.
Rad te imam, ker si ti moje srce.
Anton Kerže 4.b
RAD VAJU IMAM
Rad vaju imam, kot morje,
kot polje, kot vesolje.
Rad vaju imam,
kot ima lahko glasbenik rad svoj novi program.
Rad vaju imam,
ker sem jaz vajin svet,
včasih najmanjša pika, včasih pa cela poved.
Rad vaju imam,
kadar sem v sobi in ko me ni tam.
Rad vaju imam,
ker sta vidva moj mali planet že celih deset let.
Verjemita mi,
rad vaju imam, zelo rad.
Jaka Kaiser 4. b
Avtor: Nace Vrbek | Jun 16, 2022 | 4.RAZRED, začetna stran 4.razred
Nekoč je živela mama, ki je imela tri čudovite hčerke. Niso bile bile bogate a so živele v prelepi hišici blizu gradu. Deklice so se vsak dan igrale v bližnjem gozdu. Nabirale so sadeže se igrale z gozdnimi živali. Najrajše pa so se zadrževale v bližini medvedka, ki je bil zelo navezan. Že kot mladiček je izgubil mamo, zato so deklice skrbele zanj. Nekega jutra so deklice opazile, da je njihova mama hudo bolna. Seveda je to pomenilo da se bodo morale odpraviti v grad po zdravnika. Ena od deklic se je opogumila in odšla. Prispela je do zdravnika in mu razložila. Skupaj sta se odpravila k mami .Zdravnik jo je pregledal a jo žal ni mogel pozdravit. Deklicam je razložil da njihova mama potrebuje čudežno zdravilo ,a žal tega ima samo kraljevič v gradu. Vse tri deklice so se odpravile k njemu, da bi dobile čudežno zdravilo .Kraljevič jih je z veseljem sprejel .A kraljevič je za čudežno zdravilo zahteval kozarec medu iz gozda, ki ga straži medved. Deklice so sprejele zahtevo seveda, ker so vedele da je to medved ki je njihov najboljši prijatelj. Odhitele so nazaj naravnost do medveda in ga prosile za kozarec medu. Medved jim je dal z veseljem. Dobile so čudežno zdravilo in v sedmih dnevih je mama ozdravela in vse je bilo tako kot prej.
KLARA ŠIREC,4.A
Avtor: Nace Vrbek | Jun 16, 2022 | 4.RAZRED, začetna stran 4.razred
Učiteljica je povedala, da naslednji dan rabimo ročaj od metle, veliko bilk, orglice, leseno kroglo in cokle, saj bomo izdelali baklo. Ko sem prišel domov, sem si sezujem šolske copate, nato sem poklical prijateljico Jano. Obljubila sva si, da bova naredila baklo skupaj. Jaz sem pripravil leseno kroglo in orglice, Jana pa je pripravila škatlo, da bo lahko vanjo dala baklo in ročaj od metle in bilke. Nato sem šel ven in s prijatelji opazoval mravlje. Naslednji dan je zraven učiteljice učil tudi starec in igral na orglice. Prav lepo nam je bilo, dokler ni prišla ravnateljica in sta se poljubila. Zgleda,da je bil njen mož. Nato se je začela predstava z razsvetljavo o starih časih, saj smo imeli zgodovinski dan. Nato smo izdelovali bakle. Z Jano sva naredila najboljšo. Jana jo je dala v škatlo in nesla domov. Od takrat sva z Jano najboljša prijatelja.
JURIJ HOJNIK,4.A
Avtor: Nace Vrbek | Jun 9, 2022 | 6.RAZRED, začetna stran 6.razred
Z nestrpnostjo smo čakali na 25. 5. 2022, na dan, ko smo se odpravili na izlet.
Dan se je začel z prihodom na avtobus, kjer smo se prešteli in pospravili nahrbtnike v prostor za prtljago. Usedel sem se zraven Matica. Na začetku sem igral igrice in poslušal svoj najljubši bend Linkin Park. Ko smo prispeli do HE Fala, smo vzeli nahrbtnike in šli na ogled elektrarne. Pokazali smo nam kratek film o elektrarni in i reki Dravi. Sprehodili smo se skozi stari del elektrarne, ki ni več v uporabi. Nato smo si ogledali še različne izume, ki proizvajajo elektriko.
Po ogledu HE smo pojedli malico in se z avtobusom napotili proti Prežihovini. Pot tja je bila zabavna! Maj je razlagal o radioaktivnih bananah. Z Jakobom in Matevžem smo »poguglali« te banane in našli še trditev, da je kava sadje.
Kmalu smo prispeli do Prežihove hiše, ki je bila majhna in temna. Izvedeli smo marsikaj o življenju in delu slovenskega pisatelja Prežihovega Voranca. Odšli smo hitro in komaj ušli dežju.
Prispeli smo do Premogovnika Velenje. Najprej smo si v garderobi nadeli rudarske suknjiče in čelade ter dobili knapovsko malico. V rudnik smo se spustili z dvigalom. Skozi rudnik nas je popeljal vodič in nam povedal veliko zanimivega. Videli smo veliko kipov, ki so prikazovali delo knapov nekoč. Najljubša mi je bila simulacija eksplozije metana, ker se je vse treslo in bliskalo. Na polovici ogleda smo se okrepčali z okusno knapovsko malico. Ob koncu smo se vkrcali na vlakec, ki nas je odpeljal do dvigala. Slekli smo uniforme in se poslovili.
Izlet smo zaključili ob Velenjskem jezeru, kjer smo so privoščili kepico sladoleda.
Žiga Leskovar, 6. b
Avtor: Nace Vrbek | Jun 9, 2022 | 6.RAZRED, začetna stran 6.razred
Nekoč je globoko v gozdu živela deklica s prelepo listasto oblekico. Njen nasmeh je ozdravil vsa živa bitja v čudežnem gozdu, zato so jo imeli za gozdno kraljico. Četudi je bila kraljica, ni živela v gradu s služabniki in kuharji, ampak kar v navadni drevesni hišici, okrašeni z darovi narave.
Kot majhno deklico, staro tri leta, so jo vzgajale posebne jelke ter jo učile dobrih in slabih navad. Starši so jo v tem gozdu izgubili na poti domov. Tako je ostala sama v gozdu. Jelke so se na vso moč trudile najti njene starše, a jim žal to ni uspelo.
Deklica si še vedno, kot vsak otrok, briše solze, preden se odpravi spat, ter v mislih poje pesmico za svoje prednike, ki jih sploh ne pozna. Jelke so dobre kuharice, zato ni lačna, ker ji vselej pripravijo obilo hrane, vključno z dišečimi gobicami. Zelo rada se sprehaja po gozdnih poteh in išče kamenčke, ki jih doda v svojo kamensko zbirko.
Nekega sončnega dne pa jo na poti prevzame svetlikajoč kamenček. Pobere ga in si ga natančno ogleduje. V kamenčku pa naenkrat zasveti kristal, stresejo se tla, takrat pa deklica pade v ogromno luknjo in na ves glas zakriči. Vse živali prihitijo in jo rešujejo ves dan, dokler ne omagajo in zaspijo. Zgodaj zjutraj deklica ugotovi, da se luknja nadaljuje naprej v jamo. To pove ostalim. Strahoma se v oblekici vseeno odpravi naprej. Po dolgem poldnevu je v jami morala odpreti kar sto deset vrat, kar je za njo zelo naporno. Pri zadnjih vratih visoko vzdihne in z zaprtimi očmi počasi premakne kljuko, prešteje do deset in svoje utrujene veke dvigne v nebo. Pred sabo zagleda neznan kraj, ki ni ne gozd pa tudi ne travnik. V glavi se ji prebudijo spomini in prikažejo slike staršev, ki se ji veselo smehljajo. Takrat steče na prej in zagleda dva človeka. Zbeži za rob stavbe, ki jo ne pozna. Pogleda nazaj in ko se obraza obrneta, se vzradosti. Brž steče k staršem in se jim stisne v naročje. Starša pa kar ne moreta povedati, kako sta vesela, da jo zopet vidita.
Zdaj deklica končno živi pri svojih starših in jim pogumno pripoveduje, kje je bila, ko sta jo dolga leta iskala po napačnih krajih. A zdaj, ko ima starša, pogreša svoje prijatelje v čudežnem gozdu in razmišlja, kaj le počnejo brez nje.
Nika Rubin 6.b
