Prava pesem je vesela,
da le ni knjiga predebela.
Prava pesem je kakor sreča,
a ta sreča je nesreča.
Te dolge besede,
v njih ni videti bede.
Ta knjiga pa je zelo debela,
da je niti najboljša mama
ne bi v roke vzela.
Te dolge strani
se vijejo, kot da konca ni.
Ko pa si na koncu, si vesel,
da si še eno muko pretrpel.
Niko Petrič, 7. a
Moja pesem je kakor drevo,
raste in raste v nebo.
Pesmi so kot drevesa,
ki rastejo v nebesa.
Zbirke pesmic pišemo s črnilom,
skupaj z lepimo pa z lepilom.
Če črnila zmanjka,
potem v knjigi pesmic manjka
Bo treba v trgovino,
kjer kupil bom črnilo.
Naslednja pesem bo lepa,
o mački brez repa.
Opisala vam bom šolo v naravi, ki sem jo preživela s svojimi super sošolci. Moram priznati, da me je bilo predzadnji dan pred odhodom kar malo strah, ampak kot boste sami ugotovili, je bil strah odveč. Zadnji dan pred odhodom sem še zadnjič pregledala, če imam vse v kovčku, na srečo nisem ničesar pozabila.
Pot v Kobarid je hitro minila, ker sem sedela z Lano in sva veliko klepetali. Za moj lačen želodec pa so poskrbele mamine palačinke, zaradi katerih se je morala zbuditi uro in pol pred mano. Na žalost pa je med vikendom zbolela sošolka Nikita, ki se nam je pridružila v torek, ko smo šli raziskovat potok Perivnik, v katerem je bilo ogromno živali. V dopoldnevu tega dne pa smo cel ljubi čas kolovratili po Kolovratu in si ogledovali rove izpred 1. svetovne vojne. Dojeli smo, da je vojna zelo žalostna in skrajna zadeva. Na srečo smo imeli po vsakem obroku pol ali pa celo uro prostega časa. Takrat smo igrali namizni tenis ali pa igro resnica ali izziv. V sredo popoldan smo šli na plezanje. Tisti dan sem ugotovila, da morata biti v paru oba enako visoka in težka. Jaz sem enkrat plezala s sošolcem! Ko je plezal on, mu je spodrsnilo in je mene vrv dvignila v zrak, njega pa spustila proti tlom. V četrtek smo šli v Livek in kasneje tudi na učno uro, v kateri nam je gospod razlagal, za kaj uporabljamo različne rastline. V petek, zadnji dan, smo imeli tekmovanje v orientaciji, naša skupina na žalost ni zmagala. Kot pa že vsi vemo, teden dni dopusta hitro mine… in tako je minila tudi naša šola v naravi.
Moram dodati, da je bila hrana zelo okusna, ampak nam je kuharica večkrat dala premalo hrane. Zelo sem bila ponosna nase, ko sem na lokostrelstvu zadela puščico v sredino. Šolo v naravi bi z oceno od 1 do 10 ocenila s čisto 10.
Vita Dizdarevič, 7. a
Moja pričakovanja za šolo v naravi so bila, da bi bil dom, v katerem bomo bivali, velik in da ne bi bilo nobenih težav ter da bi bila snov, ki jo tam učijo, čim bolj zanimiva.
Napočil je dan, ki smo ga celo leto težko čakali. Vse se je zgodilo tako hitro. Vikend je bil kratek, v nedeljo sem pregledala vse stvari, da slučajno ne bi česa pozabila in preden sem dojela, smo že bili na poti. V dom smo se vozili kar dolgo, vendar nam ni bilo dolgčas, ker smo imeli drug drugega. Tam smo delali veliko zanimivih stvari: v ponedeljek smo pripravljali kobariške štruklje, ki smo jih pojedli za večerjo. Meni so bili zelo dobri. V torek smo kolovratili po grebenu Kolovrata – bilo je kar naporno, vendar zanimivo, saj nam je učiteljica razlagala dogodke iz prve svetovne vojne, šli smo tudi v muzej na prostem. Šli smo nabirat in spoznavat različne zdravilne rastline in povedali, za kaj jih uporabljamo, nabrali smo trobentice in jih posušili. Plezanje je bilo tudi zanimivo, učitelj nam je povedal nekaj o plezanju in potem smo se tudi sami preizkusili. Naslednji dan pa smo bolje spoznali lokostrelstvo ter šli k potoku spoznavat potočne živali. Bili smo tudi v Kavkni jami, imeli pa smo še en pohod v Livške ravne, ogledali smo si staro livško smučišče ter hodili mimo Nebes. Zanimiv je bil tudi nočni pohod, dva večera smo pripravljali darila za naše mame, gledali risanko Encanto, ki mi je bila zelo všeč, zadnji večer pa smo imeli ˝disko˝.
Šola v naravi je bila zelo zanimiva, veliko sem se naučila, učitelji tam so bili zelo prijazni in razumljivi, hrana je bila dobra, ampak najpomembnejše je to, da smo se imeli lepo.
Tinkara Čurin, 7. a
Končno smo dočakali ta dan težko pričakovane šole v naravi. 21. 3. 2022 smo se z avtobusom ob 7:15 odpravili na skrajni severozahod Slovenije. V CŠOD Kavka pri Kobaridu pa smo prispeli ob pol dvanajstih. Po okusnem kosilu nas je nekaj pripravilo značilne kobariške štruklje, drugi pa so odšli na raziskovanje bližnjega gozda in uživali v čudovitem razgledu na okoliške hribe. Pri pripravi štrukljev smo zelo uživali, najboljše pa je bilo, da smo jih za večerjo lahko tudi pojedli. Ne boste verjeli, takoj jih je zmanjkalo. Dobili pa smo recept, da jih bomo lahko pripravili tudi doma. V naslednjih dneh smo se preizkusili še v številnih drugih dejavnostih: lokostrelstvu, plezanju, zeliščarstvu in orientaciji. Prav tako smo si ogledali Kavkno jamo, kolovratili po Kolovratu in si ogledali veliko okoliških hribov in dolinc. Vreme nam je bilo res naklonjeno, saj nas je cel teden spremljalo sonce, nebo pa je bilo brez oblačka. Prav tako nam je veliko časa ostalo tudi za druženje, česar smo se še posebej veselili. Vsi smo bili enotnega mnenja, da je bilo super. Nekaj utrinkov lahko vidite na fotografijah, prav tako lahko preberete spodaj nekaj mnenj naših sošolcev.
Matija: Šolo v naravi si bom zapomnil po tem, da smo veliko hodili.
Marko: Všeč so mi bile igre in druženje po sobah.
Rene: Šolo v naravi si bom zapomnil po dolgih pohodih.
Vid: Najbolj mi je bilo všeč, da smo se A in B razred lahko družili med seboj.
Lana: Vse mi je bilo všeč.
Adisa: Animiran film Encanto mi je bil zelo všeč.
Maks: Moja najljubša dejavnost je bila plezanje.
Vita: Šolo v naravi bi z oceno od 1 do 10 ocenila z 10.
Zapisali: Vita Dizdarevič in Ajda Ftičar, 7. a
