VEDNO MI BO OSTALO V SPOMINU

Na 2.Osnovni šoli Slov. Bistrica z veseljem obiščemo različne ustanove v našem mestu. Učenci 4. razreda pa vsako leto obiščemo tudi Varstveno delovni center – VDC Polž. Ker smo bili vedno dobrodošli, to prakso počnemo tudi po »koronskih časih«

Spoznali smo, da vsakdo opravlja delo po svojih sposobnostih. Moja skupina je pakirala žične gobice za pomivanje posode in jih dajala v vrečke. Druga skupina je privijala kovinske navoje za vodovodne cevi. Njihov učitelj je povedal, da vse to počnejo za razne obrtnike in od njih občasno dobijo denarno nagrado.

Nikoli ne bom pozabila, da je učitelj njihovo delo in tudi naše, ocenil z oceno – odlično 5.

                                                                                                    Laura

Kar dva cilja imamo vsako leto ob dnevu odprtih vrat, v mesecu maju, ko gremo na obisk v Polž. Želimo se preizkusiti v delavnicah, kjer so še posebej pomembne ročne spretnosti. Vsak si naredi kakšen izdelek, ki ga lahko odnese domov in ga ima za spomin.

Ob obisku centra Polž učenci tudi spoznamo, da so ljudje v centru za marsikaj prikrajšani. Tako se še bolj zavedamo, kako srečni smo lahko tisti, ki nam je zdravje naklonjeno.

Moja skupina je bila v delavnici, kjer smo šivali. Zelo spretni in natančni smo morali biti, da smo se lahko pohvalili, da zmoremo dobro opraviti njihovo delo. Zanimivo je bilo tudi delo na statvah, kjer je tudi z našo pomočjo nastajala prelepa preproga.

Vsi so bili zelo prijazni, še posebej se mi je vtisnila v spomin gospa, ki mi je rekla, da sem lepa. Zelo mi je bila všeč.

                                                                                                                Kim

Učenci smo se na delavnicah počutili srečne, da smo lahko pomagali. Ponosna sem bila na sebe in na cel moj razred, da smo se z njimi družili in spoznali ljudi, ki imajo različne težave, pa se kljub temu znajo smejati, biti prijazni, deliti nasmehe in marsikaj narediti.

Zelo lepa je bila izkušnja, da smo šli v center Polž. Jaz bi to rada večkrat ponovila, saj mi je čas prehitro minil.

Veliko sem izvedela o ljudeh z različnimi težavami, prvič sem srečala gospoda, ki ne vidi in sploh sem ta dan veliko izvedela in tudi videla ljudi z Downovim sindromom. O tem prej nisem vedela ničesar.

A vendar, še posebej: »Nikoli ne bo pozabila njihovih nasmehov.«

                                                                                                     Zoja