»Le pojd’, povej mojim doma, 

da nisem mrtev onkraj širnega morja.  

Da k njim se spet povrnem,  

nikdar drugam se več obrnem.«  

In res se vrne naš galjot 

nazaj na svoj dom.  

Njegov prihod proslavljajo z dosti dobrot  

in njegova žena reče: »Nikoli te pozabila ne bom.«  

Urban Kerže 8.a

Že pri rosnih vrtčevskih letih smo nekje slišali o Francetu Prešernu, ampak se še nismo zavedali, kaj za nas in za slovenski jezik on predstavlja. Jaz sem po nekaj dneh nevedenja, odkar sem v vrtcu prvič slišal zanj, raziskal, kakšen pomen se skriva v njem. Najprej sem seveda za pojasnilo vprašal starša, ki sta mi na dolgo in z nasmeškom na obrazu razlagala o vseh podrobnostih in zanimivostih o njem, o vsem trudu, ki ga je vložil v svoje delo in o tem, da smo si za državno himno izbrali sedmo kitico iz pesmi Zdravljica, ki jo je napisal. Večinoma sem pozabil že naslednji dan, a nič hudega, saj sem se v šoli naučil še več stvari.  

 Zdaj gledam na Prešerna kot na najboljšega slovenskega pesnika vseh časov, s katerim se kar naprej srečujem na raznih prireditvah, proslavah, športnih dogodkih. Velikokrat nas prav na teh dogodkih spomnijo in opomnijo,  kako ,,velik”  je bil in bo vedno ostal za slovenski narod.  

         France Prešern se je rodil 3. 12. 1800 v Vrbi na Gorenjskem  v kmečki družini. V osnovni šoli je bil zapisan v zlato knjigo. Študij je po gimnaziji nadaljeval na pravni fakulteti. Na koncu se pa je vrnil nazaj v Ljubljano kot odvetnik, kjer je napisal večino svojih pesmi, seveda s pomočjo Matije Čopa.  

         V ljubezenskem življenju ni bil ravno uspešen, saj mu Primičeva Julija nikoli ni vračala ljubezni ,je pa imel razmerje z Ano Jelovškovo, s katero je imel tri nezakonske otroke.  

 Prešeren je nekatera leta svojega življenja preživljal v rahli depresiji zaradi izgube prijateljev in neuslišane ljubezni. Proti koncu svojega življenjskega potovanja, se je odpravil v Kranj, kjer je odprl lastno odvetniško pisarno, ampak zaradi hude bolezni je 8. 2. 1849 umrl.  

        Ustvarjal je v obdobju romantike, ki se na slovenskem ozemlju močneje pojavi leta 1830. Po njegovi zaslugi z izdajo Poezij je Prešeren slovensko poezijo postavil ob bok evropski. Dokazal je, da se v slovenskem jeziku lahko napiše visoko poezijo in ustvaril je nove pesniške oblike, ki jih do takrat na Slovenskem še ni bilo (glosa, gazela, ep, sonet …) Vsebino je črpal predvsem iz ljubezenske, bivanjske in zgodovinske tematike.  

        Od vseh pesmi se me je najbolj dotaknila pesem Povodni mož, ki je balada in je srednje dolga epsko-lirska pesem. Sestavljena iz 14 kitic po 6 verzov. Značilno za balado je to, da ima tragičen konec, dogajanje je napeto, pojavljajo se nadnaravne sile, malo nastopajočih oseb, vsebuje ponavljanja, metafore in druga pesniška sredstva. Stopica, ki se pojavi v pesmi, je amfibraški dvanajsterec.  

       Glavni osebi v Prešernovi baladi sta Julija, ki je prečudovita prevzetna mladenka, in povodni mož, ki je simpatičen šarmanten mladenič.  

 Zgodba se dogaja na starem trgu ob Ljubljanici v nedeljo popoldan. Urška na plesu odvrne vsakega moškega in išče najlepšega. Šele ko ura odbije sedem, omreži prikupnega mladeniča, povodnega moža, s katerim se vrtita vse hitreje in hitreje ter nenadoma izgineta v Ljubljanici.   

Prešeren je v pesem vključil dobronamerno sporočilo za slovenski narod, saj nas opozarja, da smo lahko zaradi prevzetnosti in sebičnosti kaznovani, tako kot je bila Urška, ki je značajsko podobna njegovi neuslišani ljubezni Dolenčevi Zali.  

Danes Prešerna pozna vsak slovenski prebivalec, če tudi je mlad, star in je morda bil v šoli manj uspešen. Prešeren je na nas in na vso Slovenijo pustil pečat, katerega ne gre odstraniti, katerega nam nihče ne more izbrisati in vzeti. Ta pečat, njegove sledi, ki jih je pustil za slovenski narod, je treba ohranjati in jih z največjim ponosom in spoštljivostjo predajati naslednjim generacijam. Tako da je prav, da se ga spominjamo vsako leto 8. februarja na dan njegove smrti, vsekakor pa ni nič narobe, da nanj pomislimo tudi takrat, ko z velikim ponosom na največjih športnih prireditvah poslušamo njegovo Zdravljico, iz katere je bila 7. kitica ob osamosvojitvi Slovenije tudi izbrana za slovensko himno.  

Besedilo: Enej Šoštarič, 8. a  

Ilustracija: Elita Shala, 8. a 

Slika 1 of 1

Večina Slovencev pozna Franceta Prešerna po njegovih pesmih (Sonetni venec, Krst ob Savici, Gazela…). Najbolj znan je pa po Zdravljici, katere sedma kitica je slovenska himna. Slovenski jezik je s svojimi pesmimi povzdignil na evropsko raven.  

Prešeren se je rodil v kmečki družini 3. 12. 1800 v Vrbi na Gorenjskem. V njegovi družini je bil tretji otrok in prvi sin. Njegovemu očetu je bilo ime Šimen, mami pa Mina. Doma se jim je reklo pri Ribičevih. Njegova mati je njega in njegove brate ter sestre doma učila brati in pisati. Ko je opazila Francetov potencial, ga je poslala na šolanje k stricu duhovniku. Upala je, da bo tudi sam postal kot on, a ga to žal ni zanimalo. Bolj ga je zanimalo pravo – postal je doktor prava, kasneje bil zaposlen v odvetniških pisarnah in v zadnja leta postal tudi samostojni odvetnik.  

V svojem življenju se je zaljubil v kar nekaj žensk, za katere vemo še danes (Zalika Dolenc, Julija Primic, Ana Jelovšek, Jerica Podboj …). Nekaterim je namenil tudi nekaj pesmi. Z Ano Jelovšek je imel tri nezakonske otroke. Imel je tudi nekaj prijateljev (npr. Blaž Crobath, Andrej Smole). Njegov najboljši prijatelj pa je bil Matija Čop. Znal je devetnajst jezikov, bil je zelo izobražen. Prešerna je spodbujal, da napše ep. Čop je umrl šestega julija 1835. Tistega dne je Prešerna povprašal, če se gre z njim kopat v reko Savo, a Prešeren ni imel časa. V Savi utone. Prešeren se je vedno krivil za njegovo smrt. Posveti mu pesnitev Krst ob Savici.   

Povodni mož je balada, ki jo je navdihnila Zala Dolenc, ki ga je zavrnila. Snov je pesnik črpal iz Valvasorjevega dela Slava vojvodine Kranjske. V Prešernovi pesmi nastopa prevzetno, navihano dekle, Urška. Rada se igra s fanti in njihovimi čustvi. Dogajalni kraj pesmi je Stari trg v Ljubljani, kjer se odvija ples. Urška zavrne vsakega, ki jo povabi. Zvečer zagleda lepega mladeniča. On jo povabi na ples in kmalu se vrtita po plesišču. Vrtita se vse hitreje, vsi so začudeni, glasbeniki nehajo igrat. Povodni mož zavpije: »Ne maram!« in začne se grozna nevihta. Zavrtita se še hitreje, Urška ga prosi, da se ustavita, a je ne izpusti. Vrstita se vse hitreje, skupaj se zavrtita v Ljubljanico. Nihče ju več ne vidi. V pesmi je Prešeren uporabil amfibrah, plesni ritem, in slogovno bogat jezik (metafore, podobnoglasje, primere, poosebitve, okrasne pridevke in besedne igre). Sporočilo pesmi je, da so ošabna oz. prevzetna dekleta na koncu vedno kaznovana.   

Slovensko poezijo je po kvaliteti postavil ob bok evropski. S svojimi pesmimi je dokazal, da se v slovenskem jeziku lahko ustvarja visoka poezija. V slovenske pesmi je vnesel nove oblike (sonet, stanca, ep, glosa, gazela …).  

Anja Klobučar, 8. b 

Saj veš, da sem galjot, 

ne vem, kam vodila me bo pot, 

ampak hočem spet domov,  

kjer bom živ in zdrav. 

Po dolgi poti videl je domače 

in spet bilo je vse drugače. 

Vsi so ga lepo sprejeli  

ter ga zelo močno objeli.  

Rekel si je:  »Tukaj sem doma,  

kjer je družina moja zbrana vsa.« 

Pripravil: Peter Rahle, 8. a 

V tem šolskem letu smo imeli kulturni dan, namenjen razsvetljenstvu na Slovenskem. Spoznavali smo slovenske razsvetljence: Valentina Vodnika, Marka Pohlina, Žigo Zoisa, Jerneja Kopitarja, Antona Tomaža Linharta … Še posebej smo se posvetili Antonu Tomažu Linhartu in njegovi prvi slovenski komediji – Županovi Micki. Reševali smo kviz, s katerim smo se  preizkusili v poznavanju razsvetljenstva  na Slovenskem. 

Izdelovali smo vsak svojo knjižico na temo Županova Micka, ki vsebuje podatke o avtorju, Linhartova sodobnika, ki sta Valentin Vodnik ter Žiga Zois, obnovili besedilo, odgovarjali na vprašanja, spoznavali književne osebe, jezikovne značilnosti in analizirali odlomek. Prav tako smo dramatizirali krajši odlomek in si ogledali uprizoritev Županove Micke. Bila nam je zelo všeč.  

Ob izdelovanju knjižic smo se zelo zabavali ob pogovarjanju, ustvarjanju in ob poslušanju glasbe. V našem razredu so nam kulturni dnevi še posebej zelo všeč, saj vedno izvemo nekaj novega in še posebej zanimivega. Ta kulturni dan nam bo ostal v spominu, ker zdaj veliko vemo o Antonu Tomažu Linhartu in prvi slovenski komediji. Bili smo tudi navdušeni nad našimi izdelki, za katere smo se zelo potrudili.  

Spodaj lahko preberete nekaj vtisov o kulturnem dnevu. 

Andreja: “Najbolj mi je bilo všeč druženje s sošolci.” 

Valentina: “Najbolj mi je bilo všeč poustvarjanje in delo po skupinah.” 

Peter: ”Všeč  mi je bil kviz o razsvetljenstvu na Slovenskem, ki smo ga reševali interaktivno.”. 

Mima Hren, 8. a 

Screenshot-2022-05-24-104216

Slika 1 of 1

V svetu mojem tem svobodnem,  

včasih tudi sem zaprt, 

ko na svetu svobode ni, 

zapiramo vase vse stvari,  

V katerih trenutki lepi nimajo moči.  

Svoboda mi pomeni vse,  

na svetu brez svobode, 

Se utapljamo v more, 

V more brez dna, 

brez konca bližnjega.  

Svoboda je moja moč, 

moja bližnjica na pomoč, 

ko na svetu svobodni smo vsi, 

rajamo do konca svojih dni. 

Brez svobode nesrečni smo mi, 

Zaprti smo v hiše, 

prijateljev nikjer več ni. 

Preko računalnika pogovarjamo se 

In upamo, da se to več ne ponovi.  

LANA TOMAŽIČ, 8. b 

V mesecu aprilu smo osmošolci spoznavali besedilne vrste, ena od teh je bila tudi opis postopka. Spoznavali smo jo na zanimiv in izkustven način.K šolski uri smo povabili vodjo šolskega projektnega tima Pogum Izo Merc, saj smo ji želeli prikazati, da zraven učne snovi, učenci spoznavamo še druge veščine, kot so kreativnost, sodelovanje, etično razmišljanje, kar pa so glavne smernice projekta Pogum.V začetku nas je učiteljica popeljala v svet ugank, s pomočjo katerih smo spoznavali različne pojme (kulinarika, gurman). Kar hitro smo ugotovili, da bomo govorili o hrani. Ker šola močno spodbuja in razvija pomen kulturne dediščine, smo govorili o slovenski tradicionalni hrani. S pomočjo sličic smo spoznavali tradicionalne jedi in si pogledali recepte. Ugotovili smo, da so recepti besedilna vrsta, in sicer opis postopka. Najprej smo skupaj ugotavljali značilnosti te besedilne vrste, nato pa smo se razdelili v skupine. Naloga je bila, da znotraj skupine napišemo recept ene od slovenskih tradicionalnih jedi, zanjo napišemo slogan in narišemo jed. S pomočjo kriterijev smo preverili, ali smo nalogo dobro naredili. Ker pa je izkušnja tista, ki šteje največ, nas je učiteljica odpeljala v gospodinjsko učilnico. Tam smo se zopet razdelili v dve skupini in se pomerili v peki mišk. Da smo lahko uspešno naredili miške, smo morali znati pravilno slediti opisu postopka. Tako smo se hkrati zabavali, učili in sladkali. Miške so odlično uspele in smo se z njimi želeli pohvaliti, zato smo jih na pokušino odnesli v zbornico in jih ponudili učiteljem.

Iza Leskovar, 8. a

Screenshot-2022-05-24-103708

Slika 1 of 2

Orfej hodi po jami z Evridiko za sabo. Upočasni korak in se le stežka zadrži, da se ne bi ozrl. Uspe mu. Tako se Orfej in Evridika zopet združena vrneta na zemljo.  

Orfej se je čutil kot najsrečnejši človek na svetu, saj mu je vrnitev Evridike pomenila vse. Tudi ona je bila srečna in ostale vile, njene prijateljice, so se znova razvedrile. Orfej je prepeval srečne in romantične pesmi, na katere je Evridika veselo poplesavala.                                                                             

Kmalu se jima je rodila hči po imenu Mila, katero sta imela neizmerno rada. Hči je bila vila s čudovitim glasom. Z Orfejem sta noč in dan prepevala in se ob tem zabavala. Pri svojih treh letih je Mila odšla v šolo za vile, kjer je bila odlična učenka, našla je prijatelje in uresničevala svoje želje za prihodnost.  

Mila je prehitro odrasla in odšla od doma po svojih poteh. Orfej in Evridika sta jo pogrešala, vendar njuna ljubezen je bila večna in premočna, da bi ju to odvrnilo od sreče. 

Iza Jagodič, 8. b 

“Srečal sem velikana,” je rekel Krjavelj. “Kako se ti je pa to zgodilo?” so go spraševali.“Hodil sem po ulici, ko sem se obrnil ,sem videl človeka, 3 metre visokega, močnega, VELIKANA,” je pripovedoval Krjavelj.“A te ni bilo strah?” so go radovedno spraševali.“Ne, mene ni ničesar strah,” je ponosno rekel Krjavelj.“Začel me je loviti,” je nadaljeval.“Slišalo se je, kako glasno je hodil, za vsak njegov korak se je čutil rahelpotres. In naenkrat je skočil v zrak, slišal se je velik pok, BOOM!!,” je napeto pripovedoval.“Kaj se je potem zgodilo?” so ga zaskrbljeno spraševali.“Odločil sem se, da ga ujamem v past,” je rekel Krjavelj.“Kakšno past?” so spet vprašali.“Vzel sem dolgo vrvico in jo zavezal iz enega drevesa na drugo drevo. Ni bilo lahko, vrvico sem moral zavezati kar visoko, drugače ne bi padel.”“In? Je padel?”“Poklical sem ga in je stekel do mene, da bi me ujel. Jaz pa sem šel pod vrvico in zbežal. Velikan pa je padel v past. Bil je dokončno premagan,” je ponosno razlagal Krjavelj.“Pravi junak si!” so ga pohvalili.

Elita Shala, 8. a

Screenshot-2022-05-24-103233

Slika 1 of 1