Moja prava pesem
Prava pesem je vesela,
da le ni knjiga predebela.
Prava pesem je kakor sreča,
a ta sreča je nesreča.
Te dolge besede,
v njih ni videti bede.
Ta knjiga pa je zelo debela,
da je niti najboljša mama
ne bi v roke vzela.
Te dolge strani
se vijejo, kot da konca ni.
Ko pa si na koncu, si vesel,
da si še eno muko pretrpel.
Niko Petrič, 7. a
Anže Galovič: Črnilo in lepilo
Moja pesem je kakor drevo,
raste in raste v nebo.
Pesmi so kot drevesa,
ki rastejo v nebesa.
Zbirke pesmic pišemo s črnilom,
skupaj z lepimo pa z lepilom.
Če črnila zmanjka,
potem v knjigi pesmic manjka
Bo treba v trgovino,
kjer kupil bom črnilo.
Naslednja pesem bo lepa,
o mački brez repa.
šola v naravi 7. razred
KOBARID, ČISTA DESETKA
Opisala vam bom šolo v naravi, ki sem jo preživela s svojimi super sošolci. Moram priznati, da me je bilo predzadnji dan pred odhodom kar malo strah, ampak kot boste sami ugotovili, je bil strah odveč. Zadnji dan pred odhodom sem še zadnjič pregledala, če imam vse v kovčku, na srečo nisem ničesar pozabila.
Pot v Kobarid je hitro minila, ker sem sedela z Lano in sva veliko klepetali. Za moj lačen želodec pa so poskrbele mamine palačinke, zaradi katerih se je morala zbuditi uro in pol pred mano. Na žalost pa je med vikendom zbolela sošolka Nikita, ki se nam je pridružila v torek, ko smo šli raziskovat potok Perivnik, v katerem je bilo ogromno živali. V dopoldnevu tega dne pa smo cel ljubi čas kolovratili po Kolovratu in si ogledovali rove izpred 1. svetovne vojne. Dojeli smo, da je vojna zelo žalostna in skrajna zadeva. Na srečo smo imeli po vsakem obroku pol ali pa celo uro prostega časa. Takrat smo igrali namizni tenis ali pa igro resnica ali izziv. V sredo popoldan smo šli na plezanje. Tisti dan sem ugotovila, da morata biti v paru oba enako visoka in težka. Jaz sem enkrat plezala s sošolcem! Ko je plezal on, mu je spodrsnilo in je mene vrv dvignila v zrak, njega pa spustila proti tlom. V četrtek smo šli v Livek in kasneje tudi na učno uro, v kateri nam je gospod razlagal, za kaj uporabljamo različne rastline. V petek, zadnji dan, smo imeli tekmovanje v orientaciji, naša skupina na žalost ni zmagala. Kot pa že vsi vemo, teden dni dopusta hitro mine… in tako je minila tudi naša šola v naravi.
Moram dodati, da je bila hrana zelo okusna, ampak nam je kuharica večkrat dala premalo hrane. Zelo sem bila ponosna nase, ko sem na lokostrelstvu zadela puščico v sredino. Šolo v naravi bi z oceno od 1 do 10 ocenila s čisto 10.
Vita Dizdarevič, 7. a
ZADNJE DOGODIVŠČINE
Moja pričakovanja za šolo v naravi so bila, da bi bil dom, v katerem bomo bivali, velik in da ne bi bilo nobenih težav ter da bi bila snov, ki jo tam učijo, čim bolj zanimiva.
Napočil je dan, ki smo ga celo leto težko čakali. Vse se je zgodilo tako hitro. Vikend je bil kratek, v nedeljo sem pregledala vse stvari, da slučajno ne bi česa pozabila in preden sem dojela, smo že bili na poti. V dom smo se vozili kar dolgo, vendar nam ni bilo dolgčas, ker smo imeli drug drugega. Tam smo delali veliko zanimivih stvari: v ponedeljek smo pripravljali kobariške štruklje, ki smo jih pojedli za večerjo. Meni so bili zelo dobri. V torek smo kolovratili po grebenu Kolovrata – bilo je kar naporno, vendar zanimivo, saj nam je učiteljica razlagala dogodke iz prve svetovne vojne, šli smo tudi v muzej na prostem. Šli smo nabirat in spoznavat različne zdravilne rastline in povedali, za kaj jih uporabljamo, nabrali smo trobentice in jih posušili. Plezanje je bilo tudi zanimivo, učitelj nam je povedal nekaj o plezanju in potem smo se tudi sami preizkusili. Naslednji dan pa smo bolje spoznali lokostrelstvo ter šli k potoku spoznavat potočne živali. Bili smo tudi v Kavkni jami, imeli pa smo še en pohod v Livške ravne, ogledali smo si staro livško smučišče ter hodili mimo Nebes. Zanimiv je bil tudi nočni pohod, dva večera smo pripravljali darila za naše mame, gledali risanko Encanto, ki mi je bila zelo všeč, zadnji večer pa smo imeli ˝disko˝.
Šola v naravi je bila zelo zanimiva, veliko sem se naučila, učitelji tam so bili zelo prijazni in razumljivi, hrana je bila dobra, ampak najpomembnejše je to, da smo se imeli lepo.
Tinkara Čurin, 7. a
KOBARID, ČISTA DESETKA
Končno smo dočakali ta dan težko pričakovane šole v naravi. 21. 3. 2022 smo se z avtobusom ob 7:15 odpravili na skrajni severozahod Slovenije. V CŠOD Kavka pri Kobaridu pa smo prispeli ob pol dvanajstih. Po okusnem kosilu nas je nekaj pripravilo značilne kobariške štruklje, drugi pa so odšli na raziskovanje bližnjega gozda in uživali v čudovitem razgledu na okoliške hribe. Pri pripravi štrukljev smo zelo uživali, najboljše pa je bilo, da smo jih za večerjo lahko tudi pojedli. Ne boste verjeli, takoj jih je zmanjkalo. Dobili pa smo recept, da jih bomo lahko pripravili tudi doma. V naslednjih dneh smo se preizkusili še v številnih drugih dejavnostih: lokostrelstvu, plezanju, zeliščarstvu in orientaciji. Prav tako smo si ogledali Kavkno jamo, kolovratili po Kolovratu in si ogledali veliko okoliških hribov in dolinc. Vreme nam je bilo res naklonjeno, saj nas je cel teden spremljalo sonce, nebo pa je bilo brez oblačka. Prav tako nam je veliko časa ostalo tudi za druženje, česar smo se še posebej veselili. Vsi smo bili enotnega mnenja, da je bilo super. Nekaj utrinkov lahko vidite na fotografijah, prav tako lahko preberete spodaj nekaj mnenj naših sošolcev.
Matija: Šolo v naravi si bom zapomnil po tem, da smo veliko hodili.
Marko: Všeč so mi bile igre in druženje po sobah.
Rene: Šolo v naravi si bom zapomnil po dolgih pohodih.
Vid: Najbolj mi je bilo všeč, da smo se A in B razred lahko družili med seboj.
Lana: Vse mi je bilo všeč.
Adisa: Animiran film Encanto mi je bil zelo všeč.
Maks: Moja najljubša dejavnost je bila plezanje.
Vita: Šolo v naravi bi z oceno od 1 do 10 ocenila z 10.
Zapisali: Vita Dizdarevič in Ajda Ftičar, 7. a
GROZNO OGABNA, NAGNUSNO MALO DOBRA JUHA
Sestavine:
-mišje tace
-pajkove noge
-hrošči
-konjeva dlaka
-mleta gosenica
-Corona virus
-človeške trepalnice
-ptičji drek
-voda iz WC
-trava
-10 kapljic solz
-3 žlice blata
-5 smrkljev
-človeško bruhanje
Postopek:
Najprej v posodo vlijemo vodo iz WC-ja, nato zmeljemo gosenico, mišje tace, pajkove noge in travo ter vse skupaj vlijemo v posodo. Dodamo malo surovih hroščev in sami sebi strgamo trepalnice in jih dodamo. Nato se okužimo s coronavirusom in nekajkrat zakašljamo v posodo. Potem pa še za okus dodamo 10 kapljic solz, 3 žlice blata in 5 smrkljev. Za konec pa še za okras dodamo malo konjeve dlake ter veliko ptičjih kakcev in juha je narejena.
Nikita Gregor, 7. a
KRALJ MATJAŽ SE PREBUDI
Ko je kralj Matjaž odšel iz jame, je bil zunaj drugačen svet kot včasih. Izvedel je, da je njegov grad uničen. Nato je odšel v mesto pogledat, če še tam stoji tržnica, a je bila tam trgovina. Opazil je, da nič ni več tako kot včasih, ampak le še avtomobili. Hotel je iti v trgovino, a ga niso spustili, saj ni imel maske niti pct-ja. Ko je to videl, je hotel zavladati, da bi bil spet zlati časi. Izvedel je, da so volitve za novega predsednika, zato se je prijavil in takoj bil izvoljen. Spet so bili zlati časi. Ustvaril je tudi nova pravila, ki so veljala po celem svetu. Eno izmed njih je bilo, da morajo imeti vsi konje namesto avtomobilov. Spremenil je tudi vojsko, da je ni mogel nihče premagati. V deželi so spet bili zlati časi.
Gal Popušek Bajrić, 7. a
Lipa želja
Nekoč je za devetimi gorami, osmimi vodami in tremi travniki živelo močno, zdravo, veselo, pametno, neverno pleme. Živeli so brezskrbno. V njihovem plemenu ni bil nihče veren, razen dekleta po imenu Ajda. Tako so vsak dan pridno delali in nekega dne se je Ajdi pred očmi prikazala boginja …
Torej, nekega jutra se je Ajda zbudila, si šla umit obraz in ko se je obrnila, je zagledala boginjo. Ni mogla verjeti svojim očem. Boginja ji je v roke položila seme s sporočilom. Sporočilo je bilo, da naj prav to seme posadi na najvišji vrh v njihovem posestvu. Ajda je stekla do svojih staršev in jim povedala, kaj se je zgodilo, a nihče ji ni verjel. Naslednji dan je stekla na najvišji vrh in posadila lipo, ki je do naslednjega dne že zelo zrastla. Ajda pa si je že od nekdaj želela igrati violino. Željo je povedala na glas in naenkrat se je v njenih rokah znašla violina. Zelo se je je razveselila in jo nesla pokazat svojim staršem. Prav tako so poskušali tudi starši, a ni delovalo. Ajda ni razumela, zakaj, nato pa se je spomnila, da je boginja rekla, da želje izpolnjuje samo vernim.
Od takrat naprej so vsi postali verni in upali, da se bo tudi njim prikazala boginja.
Eva Kodrič, 7. a
Vinska trta in Slovenci
Pred davnimi časi so naši predniki živeli na vzhodu. Tam so ljudje pili le vodo, zato je voda postala bolj in bolj nezanimiva.
Skupina skromnih ljudi se je zbrala in odločila, da se bodo odpravili po novih pijačah. Sprva jim sploh ni šlo dobro, povsod so pili samo vodo kot doma. Nekega dne, ko so potovali po današnjem Lihtenštajnu, jim je boginja podarila neko seme in rekla :”Posadite seme to, tam, kjer vaše prenočišče bo. In če v enem tednu v zemlji ostalo bo, naprej se premaknite in novo deželo najdite.” Od tistega večera naprej se je skupina, danes imenovana Slovenci, pomikala po celotni Evropi, iskali in iskali so to prelepo deželo, a jim seme nikjer ni zraslo, le na slovenskih tleh. Končno so Slovenci lahko pili še kaj drugega kot vodo, saj je rastlina pognala in prikazali so se majhni grozdi, sladki in temno rdeči, iz njih so naredili novo pijačo in imenovali so jo vino.
Slovenci so potem obogateli s preprodajanjem vina. Še nekaj časa po tem so veseljačili dolgo v noč.
Benjamin Dobnikar Klepec, 7. a
