VEDNO MI BO OSTALO V SPOMINU
Na 2.Osnovni šoli Slov. Bistrica z veseljem obiščemo različne ustanove v našem mestu. Učenci 4. razreda pa vsako leto obiščemo tudi Varstveno delovni center – VDC Polž. Ker smo bili vedno dobrodošli, to prakso počnemo tudi po »koronskih časih«
Spoznali smo, da vsakdo opravlja delo po svojih sposobnostih. Moja skupina je pakirala žične gobice za pomivanje posode in jih dajala v vrečke. Druga skupina je privijala kovinske navoje za vodovodne cevi. Njihov učitelj je povedal, da vse to počnejo za razne obrtnike in od njih občasno dobijo denarno nagrado.
Nikoli ne bom pozabila, da je učitelj njihovo delo in tudi naše, ocenil z oceno – odlično 5.
Laura
Kar dva cilja imamo vsako leto ob dnevu odprtih vrat, v mesecu maju, ko gremo na obisk v Polž. Želimo se preizkusiti v delavnicah, kjer so še posebej pomembne ročne spretnosti. Vsak si naredi kakšen izdelek, ki ga lahko odnese domov in ga ima za spomin.
Ob obisku centra Polž učenci tudi spoznamo, da so ljudje v centru za marsikaj prikrajšani. Tako se še bolj zavedamo, kako srečni smo lahko tisti, ki nam je zdravje naklonjeno.
Moja skupina je bila v delavnici, kjer smo šivali. Zelo spretni in natančni smo morali biti, da smo se lahko pohvalili, da zmoremo dobro opraviti njihovo delo. Zanimivo je bilo tudi delo na statvah, kjer je tudi z našo pomočjo nastajala prelepa preproga.
Vsi so bili zelo prijazni, še posebej se mi je vtisnila v spomin gospa, ki mi je rekla, da sem lepa. Zelo mi je bila všeč.
Kim
Učenci smo se na delavnicah počutili srečne, da smo lahko pomagali. Ponosna sem bila na sebe in na cel moj razred, da smo se z njimi družili in spoznali ljudi, ki imajo različne težave, pa se kljub temu znajo smejati, biti prijazni, deliti nasmehe in marsikaj narediti.
Zelo lepa je bila izkušnja, da smo šli v center Polž. Jaz bi to rada večkrat ponovila, saj mi je čas prehitro minil.
Veliko sem izvedela o ljudeh z različnimi težavami, prvič sem srečala gospoda, ki ne vidi in sploh sem ta dan veliko izvedela in tudi videla ljudi z Downovim sindromom. O tem prej nisem vedela ničesar.
A vendar, še posebej: »Nikoli ne bo pozabila njihovih nasmehov.«
Zoja
FANTJE IZ VASI NA OBISKU V 4. RAZREDU
Obiskali so nas ljudski pevci iz Kostrivnice pri Rogaški Slatini. S svojimi zgodbami iz otroštva in njihovega današnjega življenja, so nam zelo popestrili dan. V učilnico so vstopili kulturno, prijazno nasmejani in z zelo lepimi oblačili. Zapeli so tudi nekaj ljudskih pesmi, ki zvenijo zelo drugače, kot današnje moderne pesmi.
Nekateri utrinki nam bodo ostali zavedno v spominu:
- Eden od gospodov me je spominjal na mojega dedka.
- Lahko smo pogledali njihovo »zlato jabolko«, ki jim ga je podaril predsednik države Borut Pahor.
- Med korono so peli po domovih za starejše in jim popestrili žalostne dneve.
- Veliko so povedali o sebi, da imajo skupaj šestnajst otrok, vnukov pa še niso prešteli.
- Vsi so stari okrog 80 let, najstarejši Janez pa 83, zato je bil tudi drugače oblečen – v rdeče, ker je srce skupine.
- Presenetili so me, kako lepo so peli.
- Bili so veseli, da tudi mi znamo ljudske pesmi in so z nami zapeli.
- Bili so srčni, prijazni in spomnili so me na nekoga, ki ga že dolgo pogrešam.
- Zgodbe, ki so jih povedali, si bom zapisala v moj zvezek – dnevnik.
- Všeč mi je bila njihova predstavitev, kaj so počeli v otroštvu, kaj počnejo danes in kakšen poklic so opravljali.
- Petje ljudskih pesmi in njihovo življenje je bilo zelo zanimivo in precej drugačno od današnjega.
- Tudi jaz sem zraven pel in me je gospod Franc pohvalil.
- Vesela sem bila njihovega obiska. Zelo so se potrudili in želim si, da nas še kdaj obiščejo.
- Všeč so jim bili tudi naši izdelki in za spomin so si vsi izbrali model Zemlje s čebelico.
- Fantje iz vasi so nam zelo polepšali dan. Dogodek si bom zapisala v svoj najlepši zvezek in to stran najlepše okrasila.
Utrinke zbrali učenci 4.b in mentorica Marijana Jereb
