Tinkara Podgrajšek: 

PRAVA PESEM 

 

Prava pesem se piše čez dan, 

prava pesem se piše čez noč. 

Prava pesem se piše kar sama, 

kitice ureja kot prava dama. 

 

Pravo pesem sreča napiše, 

prava pesem žalost izbriše. 

Prava pesem ti pokaže pot, 

na kateri je čim manj zmot. 

 

Prava pesem je kakor sonce, 

ki vsako jutro znova vstane, 

sončni žarki so kakor rime, 

ki v pesem shranijo naše spomine. 

ZAJEC IN KAČA 

Zajec in kača sta se srečala na travniku. Zelo sta se dolgočasila. Zato se je zajec začel hvaliti, da je najhitrejši. Kača pa je bila sramežljiva in se ni hotela pogovarjati z njim.           

Zajec je predlagal kači, da bi tekmovala v hitrosti. Vedel je, da bo zmagal. Zato ji je predlagal: »Če boš zmagala, ti bom dal mrtvo miš za nagrado. Če pa zmagam jaz, pa želim veliko korenja.«  

Kača se sprva ni strinjala, ampak jo je premamila nagrada. Tekmovala sta do zajčjega brloga. Zajec je imel prednost, saj je dobro poznal pot.  

Med tekom se je spomnil, da bi kači nastavil past. Čez potok je naložil veje in listje, da bi zgledalo, kot da je preko potoka majhen most. Ko je nalagal listje, mu je spodrsnilo in je padel v potok. Kača ga je prehitela in zmagala. Zajec je splezal iz vode in ji je predal nagrado.           

Nauk te zgodbe je, kadar želiš nekomu slabega, se to zgodi najprej tebi.  

Tim Zupančič, 7. b

Moja prava pesem  

 

Prava pesem je kot žamet,  

pravo pesem se naučiš na pamet,  

pravo pesem v srcu nosiš,  

da lahko veselje trosiš.  

 

S pravo pesmijo ni šale,  

saj te kot ljubezni puščica v srce zadane.  

S pravo pesmijo z lahkoto iskreno poveš,  

kaj ti je na osebi všeč.  

 

Pravo pesem vsakdo rad sliši,  

ko se sprehajaš po hiši.  

Prava pesem ti v uho sede  

in s pravo pesmijo razveseliš svoje sosede.  

 

V pravi pesmi lahko doživimo sanje  

ter se poglobimo vanje.  

S pravo pesmijo lažje zaspim  

ter se v globoke sanje potopim.  

 

Patrik Trstenjak,  7. A

Maks Potokar: PRAVA PESEM 

 

Pravo pesem piše pesnik, 

Prave pesmi ne piše kar en Nik. 

Prava pesem je kakor luna, 

vzhaja, zahaja, a prava pesem nikoli ne ugasne. 

 

Prava pesem se piše doma, 

ponoči, podnevi in včasih kar sama. 

A za pravo pesem rabiš nekaj, 

nekaj posebnega, nekaj novega. 

 

Prava pesem je tista,  

tista, ki navdihuje.  

Prava pesem je tista,  

tista, ki te sezuje. 

Prava pesem je pesem,  

ki je všeč tebi in ne vsem drugim.

Prava pesem 

                                                                                      

Prava pesem je tista, ki se rima,   

le takrat je pesem fina.  

Pesmi so dolge in kratke,  

velike in male, kisle ter sladke.  

 

Pesmi se pišejo zjutraj in podnevi,  

najboljše pa so tiste,  

ki se pišejo ponoči,  

saj se pišejo ob lunini pomoči.  

 

Pesem lahko je dobra ali slaba.  

Lahko  je tudi vzgojna kakor oče in mama.  

Pesem nikoli ni sama,  

kajti rima je njena mama.  

 

Jaka Oder, 7. a  

Kokoš in lisica    

 

 

Lisica je doma lačna sedela, 

dokler ni mimo nje šla kokoška snežno bela. 

Lisica je iz hiše stekla, kokoško ustavila in ji rekla: 

»Vidiš tisto luknjo tam? V njej je zlato! Pojdi v  

Njo in si vzemi cekinov sto!« 

 

Kokoška se je uzrla po dolini in videla luknjo na sredini.  

Pogledala je v luknjo, a zlata ni.  

Takrat pa so iz luknje zlezle kačice tri! 

Kokoška je bila hitra in jim zbežala. 

Zdaj pa se je lisica bala, 

da jo bo lakota pobrala. 

Zato je hotela iti v bližnji gozd, 

ampak ni šla čez most. 

Šla je po dolini, v kateri je luknja na sredini.  

Tačka ji je obtičala,  

lahko je samo kričala. 

Nazaj so prišle kačice tri 

in poskrbela, da lisice zdaj več ni. 

  

Brina Topič, 7. b 

PRAVA PESEM 

 

 

Prava pesem se piše z domišljijo, 

prava pesem ima svojo melodijo, 

ta se združi v harmonijo 

in ustvari poezijo. 

 

Prava pesem se piše podnevi, 

prava pesem se piše v temi, 

ko pesnik navdih dobi, 

na papirju umetnina se zgodi. 

 

Prava pesem ni le rima, 

prava pesem ni le verz, 

je čarovnija, 

je le otroška domišljija. 

Anika Kšela, 7. a 

Basen 

Nekoč v Bistriškem vintgarju je živel premožen volčji par. Bila sta med najpomembnejšimi volkovi v gozdu. Denar sta služila pošteno.  

Po obilni sezoni sta starša volka dobila majhnega nadobudneža. Pošteno sta ga vzgajala in hitro je rasel, prijatelji pa so ga naravnost oboževali. Naenkrat pa je želel biti nekaj več. Hotel je imeti najboljše stvari. Pri vsaki igri je hotel biti glavni. Nič več se ni želel igrati z srnicami, mali zajčki so bili preslabi zanj, fazane pa je imel za strahopetce. Za voljo tega so se ga prijatelji začeli izogibati. Vedno znova je pritiskal na starše. Želel je imeti najboljše stvari, nov telefon, najlepša oblačila … Zaradi njegove požrešnosti je začel kopneti tudi denar. Več stvari, ko je imel bolj je bil skrušen. V nekem trenutku je ugotovil, da to enostavno ni on. Spoznal je, da mu vse stvari ne pomenijo nič. Opazil je, da tudi oče ni več srečen. V tistem trenutku je stopil do njega in rekel: »Pridi, očka, pojdiva na igrišče.«  

Ob igri je spoznal, da če želiš v življenju biti srečen, moraš biti zadovoljen, s tem kar imaš. 

 

ALJAŽ ČERNEC, 7.B 

Dostopnost