Ti kanta požrešna!  

Ogromen stol  

Nekoč je živel ogromen stol, a ta stol ni bil navaden stol.  

Vse ljudi je prosil naj se usedejo nanj, a ni nihče hotel.  

Bil je zelo žalosten, kajti na druge stole, ki niso ogromni se vsi usedejo.  

Pa ni imel druge izbire kot, da gre še enkrat po svetu.  

Šel je po celem svetu in prosil: se lahko prosim usedete name? Ljudem se je zasmilil. Usedli so se nanj, stol pa je  zavriskal: ju-hu-hu-hu! Od veselja, kajti  nekdo se je prvič usedel nanj. Dojenček, ki je bil v naročju se je začel jokati. Gospa je stol nagnala k sosedu in stol je  ruknil v vrata in  sosed se je zbudil. Ta sosed je stol nagnal k drugemu sosedu in tako se je nadaljevalo, dokler ni zbežal stran. Šel je v drugo državo in tam lepo prosil: se lahko usedete name? Lahko so rekli in s se usedli nanj. Ampak  rekli so, da se jim mudi v trgovino. Stol je rekel, da jih lahko on nosi do tja.  

Saj ne rabiš, bomo šli z avtomobilom. Ne! Je jezno rekel. V redu, v redu, pelji nas. Peljal jih je. Kupili so kar je treba in se usedli na stol. Stol jih je odpeljal domov in  v tistem trenutku so zaspali.   

Žiga Fajdiga,4.b 

Pralni stroj

             (Nadaljevanje zgodbe)

Nekega lepega dne je mama Karmen iz obešalnika pobirala mokro perilo. Ko je stopila iz balkona je v kopalnici zaslišala nek čuden hrup.

Pralni stroj je ropotal in kričal AAAAAAAAAA! Lačen sem, umrl bom, pod stresom sem! Nahranite me! Eva je hitro pritekla v kopalnico in rekla pa kaj je z njim. Požeruh debeli!

Potem sta  v kopalnico pritekli še Mija in Rea. V pralni stroj sta stlačili… mamo, očeta, babico, dedka, vse sobe, omaro, hladilnik, sladoled, sadje, vsa vrata,nogavice, stopnice, luči in celo stanovanje.

A, kar naenkrat je počilo in pralni stroj je izbruhal vse kot največji vulkan hugi bugi.

 Vse stvari izbruhnile iz njega, bruh bruhh! Iz njega je izletela… cela hiša, babica, dedek, omare, luči…

Pralni stroj je počil in hvala bogu so ga vrgli v smeti z nasmeški na obrazu.

                                                                            Mija  Ovčar, 4.b

 SKRIVNOSTI MLEČNE ČOKOLADE IN DRUGE DETEKTIVSKE ZGODBE 

(nadaljevanje zgodbe) 

Bil sem tako presenečen, da sem kar takoj začel raziskovati. Najprej sem izprašal otroke gospoda Pihavčevega očeta. V en glas sta odgovorila, da onadva  nista ukradla vetra, saj sta se zbudila šele ob pol osmih in takrat se je detektiv  že pogovarjal z mojim očetom! Tretji osumljenec je bil Pihavčev oče. Odgovoril je, da on ne bi nikoli naredil kaj takega, saj bi užalil svoje otroke. Prav imaš! Detektiv je šel  iz hiše in vprašal bogove naj mu povejo, kdo je ukradel veter. Odgovorili so mu, da ga nihče ni ukradel .Spremenilo se je samo vreme, tako da se lahko pomirite.   

Jaka Potokar 4.B  

no images were found