Avtor: Maks Potokar | Jun 6, 2024 | 5. r
ZLOM ROKE
V nedeljo 17. septembra 2019 sem se vozil z otroškim motorjem. Med vožnjo po sosednjem travniku, sem pogledal nazaj in se zaletel v živo mejo.
Videli so me mami, ati, bratec Nik in sestrična Nuša. Takoj so pritekli in me vprašali če sem v redu. Ker me je bolela roka, me je ati odpeljal v bolnišnico. Tam so mi pregledali roko in mi povedali, da je zlomljena. Moral sem pojesti uspavala in za nekaj časa sem zaspal. Ko sem se zbudil sem imel roko v mavcu. Z atijem sva tam prespala eno noč in, ko sem se zbudil naju je v bolnišnici čakal zajtrk. Za zajtrk sem pojedel Nutelo, kruh in popil zelo dober čaj. Tako sva se odpravila domov. Domov sta me prišli obiskati babica Jelka in sestrična Nuša. Ker sem si zlomil ravno levo roko, nisem mogel pisati, zato sem ostal doma.
Takrat sem spoznal da se raje nebom vozil s skuterji in motorji.
Tim Kavzer, 5.b
Avtor: Maks Potokar | Jun 6, 2024 | 5. r
ZIMSKA ŠOLA V NARAVI-ROGLA SMUČANJE
Drugi teden v mesecu januarju smo šli v šolo v naravi na Roglo. Ob osmi uri smo se učenci 5. razredov zbrali za šolo in se odpeljali z avtobusom.
Ko smo prispeli na Roglo, smo kovčke in potovalke odnesli v hiške. Predzadnji dan v šoli v naravi, v četrtek, smo šli na progo, ki se imenuje Mašinžaga, kamor smo šli skoraj vsak dan. Preden smo šli na to progo, smo morali presmučati čez kar velik hrib. Ko smo prišli na Mašin žago smo se peljali z šest sedežnico do vrha. Ko smo že parkrat smučali navzdol in zavijali, sem zagledala majhen hribček, ki mi je izgledal zanimiv. Zato sem zapeljala na njega s skoraj polno hitrostjo, ampak nisem vedela, da je na tem hribčku mehak sneg in da te ustavi, če greš s tako hitrostjo na njega. Prišla sem do hribčka, se zapeljala na njega, sneg me je ustavil tako močno, da sem naredila salto nazaj. Padla sem in zelo sem se prestrašila, da se mi bo kaj zgodilo. Na koncu sem pristala na hrbtu in nič me ni bolelo. Bila sem prestrašena in začudena zakaj me ni bolelo, vendar sem se smejala, saj sem bila srečna, da se mi ni nič zgodilo. Še dobro, da me niso videli sošolci, saj sem smučala zadnja v skupini. Poleg tega nisem upoštevala pravil in sem se odpeljala izven proge.
Spoznala sem, da je boljše, da najprej preverim kakšno je stanje s snegom in nato peljem čez njega. Ugotovila sem tudi, da moram upoštevati navodila učiteljev, saj se takrat ne bo nič zgodilo.
Sara Škrlec, 5.b
Avtor: Maks Potokar | Jun 6, 2024 | 5. r
Draga mami!
Že od rojstva mi stojiš
ob strani in mi nudiš
svojo pomoč v dlani.
V tebi ni strahov, samo
ljubezen pot mi kažeš, pa
tudi, če imaš najhujšo bolezen.
Rada te imam do zvezd in nazaj!
Tvoja Kiana
Vesel dan žena!
Avtor: Maks Potokar | Jun 6, 2024 | 5. r
OBISK ŽIVALSKEGA VRTA
V avgustu sva z bratcem odšla k babici in dedku na počitnice. Bil je torek in z babico smo še isti dan skovali načrt za tisti teden.
Zmenili smo se, da bomo že takoj v sredo s teto odšli v živalski vrt. Komaj sem čakala, da gremo. Naslednji dan smo se hitro oblekli in pojedli zajtrk. Čez kakšno uro smo se že peljali proti živlskemu vrtu. Šli smo z avtom. Kmalu smo prispeli. Ko smo prišli v živalski vrt, smo najprej odšli do majhnih opic. Za steklom naj bi bil tudi pasavec, a ga na žalost nismo videli. Nato smo odšli do dveh morskih levov. En je ležal pod rjuho, ki je bila razprta čez cel bazen, drug pa je veselo plaval. Zraven so bile tudi surikate, ki se jih je moj bratec zelo veselil, ker so mu zelo ljubke. Po nekaj metrih smo že bili pri gepardih, ki pa mi nista bila zanimiva, saj sta oba ležala in se nista niti ganila. Kmalu smo se približali medvedoma, ki sta bila v ločenih ogradah. Tudi ta sta bila mojemu bratcu zelo všeč, saj je medved njegova najljubša žival. Na drugi strani je bila kletka z gorilami, ki so jo od prejšnjega leta razširili. Za vogalom je bila ograda z volkovi različnih barv. V njej sta bila tudi dva na pol mladiča. Bila sta mi zelo srčkana. Nato smo hodili v zelo strm hrib. Šli smo do risov. Ris je bil tokrat blizu ograde, zato smo si ga lahko dobro ogledali. Nato smo šli do bližnje klopi in pojedli malico, ki smo si jo prinesli s sabo. Kmalu smo bili pri sovah, ki jih je bilo težko najti med vejami in kamenjem. Ne daleč stran so bili severni jeleni in losi z mogočnim rogovjem. Nato smo se odpravili proti bobrom. Imeli so mladičke. Nato smo odšli do mačjih pand. Moji teti so bile zelo všeč. Nekaj metrov stran je za zanj nizko ogrado čakal slon. Bil je velik in prašen, saj se je tako zaščitil pred soncem. Nasproti slona so bili tudi leopard in tigra. Zraven pa še dvogrbe kamele. Za vogalom sta bila Lisko in Cvetko – dve žirafi. Ne daleč stran sta za steklom v ločenih ogradah ležala lev in levinja. Poleg njune ograde so bile tudi kravice. Nato smo odšli do papig in ogromnih želv. Šli smo tudi do kengurujev in nato čez most. Pod mostom je bilo jezero v katerem so plavali somi. Ko smo prečkali most, je bila pred nami kavarnica v kateri smo si privoščili slasten sladoled.
Ko smo odhajali, sem si zaželela, da bi ostali še malo. Ko pa je babi omenila hladen bazen, sem se prav veselila, da pridemo domov. »Povsod je lepo, a doma je najlepše.«
Karin Ramšak, 5.b
Avtor: Maks Potokar | Jun 6, 2024 | 5. r
IZLET NA MALDIVE
Predlani leta 2021 oktobra smo bili z družino na Maldivih na otoku Meeru. Imeli smo se zelo dobro. Nekega dne smo odšli v majhno restavracijo, kjer smo po navadi vsak dan jedli malico. Odločila sem se, da se bom medtem, ko čakamo na naročeno pizzo, šla v vodo še malo kopat.
Ko sem prišla do vode, sem zagledala gugalnico v vodi, na kateri je bilo ime otoka in so jih imeli na vsakem Maldivskem otoku. Bila je zelo privlačna zato sem se odločila, da jo bom še sama preizkusila. Odplavala sem do nje in se usedla nanjo. Ker je bilo na Maldivih veliko morskih psov, ki so plavali v približno takšni globini vode, kot je bila gugalnica, sem pomislila nanje. Razmišljala sem o belih morskih psih in ostalih vrstah. Čeprav so bili morski psi na Maldivih majhni in nenevarni, sem se vseeno počutila čudno, saj tako razmišljanje v vodi ni bilo preveč primerno. Zgrabil me je občutek panike. Zdelo se mi je kot, da me bo kakšen morski pes ali celo skat napadel, ko bom nanj stopila ali ga po nesreči oplazila. Zbrala sem pogum in stopila z lesene deske. Stopila sem na hrapavo skalo, ki je po občutku spominjala na nekakšno morsko žival. Ker se je temnilo, nisem videla ničesar, kar je pod mano. Voda je postajala vedno bolj nejasna in temna, zato nisem mogla videti niti kamenčka. Ker nisem pričakovala, da bom stopila na skalo, sem se ustrašila in skočila nazaj na gugalnico. Nisem vedela kaj naj, zato sem poklicala svoje starše, ki so bili na otoku. Moj ati je želel, da bi se sama znašla in prišla dol, toda jaz sem se bala in si nisem upala. Moj ati je postal malo jezen, ker si nisem upala. Bil je nestrpen. Prosila sem ga, da pride pome rekel je, da moram sama priti in premagati strah. Večkrat sem ga poklicala in si je le premislil in prišel pome. Pomagal mi je premagati strah.
Ko sem prišla nazaj na plažo, smo se pogovorili. Ugotovila sem, da je tudi pizza že hladna. 😊
Kiana Končan, 5,b
Avtor: Maks Potokar | Jun 6, 2024 | 5. r
DRESIRANJE LUCY
V torek med počitnicami sem v Ljubljani pri moji babici dresirala psičko Lucy, ker se bosta Neža in Anže poročila. Sta moja stric in teta. Neža je bila zraven, Anže pa ni imel časa.
Ko je minila kakšna ura od kosila, je prišla Neža in mi rekla, naj se obujem in oblečem, ona pa mi bo posodila anorak, saj je zunaj deževalo. Naredila sem to, kar mi je rekla in jo počakala na vrtu, ki je zelo velik. Neža je kmalu prišla, mi dala anorak in brezrokavnik za dresiranje psov. Zraven je seveda pripeljala tudi psičko Lucy. Najprej je samo lovila igračko in jo prinašala po mojih ukazih. Nato sem ji govorila »sedi« in »prostor«. Zatem je Lucy že hodila zraven mene po ulici. Tam nisva bili dolgo, saj je bilo na vrtu dovolj prostora za to, kar sva delali. Ko smo se vrnile z ulice, je Neža na tla dala veliko Lucynih igračk. Ko sva hodili preko njih, je Lucy glasno lajala, ker se je želela igrati z njimi, ampak ni smela. Nato sva hodili mimo njih, proti koncu pa ponovno preko njih.
Imela sem se super in si želim, da bi to počela še kdaj.
Karin Ramšak, 5.b
