Nekoč sta živela dva kralja. Kralj Milan in kralj Jožek, ki se nista imela niti malo rada. Vsak je živel v svojem gradu na svojem hribu. Nekega dne je kralj Milan poslal na sosednji grad svojega vohuna, ki je kralju Jožku ukradel veliko zlata. Tega Jožek ni spregledal, saj je on naredil isto Marjanu, da bi se maščeval. Milanu seveda to ni bilo niti malo všeč, zato je sestavil majhno in se s svojim najboljšim bojevnikom odpravil do gradu svojega nasprotnika, kjer ga je on že čakal. Najboljša bojevnika kraljev sta se spopadla. Minila ni minuta, ko je Jožefov bojevnik padel. Marjan je glede zmage bil zadovoljen, a ko je pogledal na svojo levo, je opazil, da je njegov vitez ležal mrtev na tleh. Tisti trenutek se je pričela vojna med njima. Takoj se je začela bitka. Puščice so padale po polju in vojaki so zlahka padli. Nato se je vse pomirilo, ko so vojaki sredi polja zagledali kralja. Takoj so ugotovili, da se bo med njima začel spopad. Vsak kralj je na svojem konju vihtel svoj meč v roki. Pognala sta se drug proti drugemu, a edini, ki je to preživel, je bil Milan, ki je izza drevesa prikazal krvav in ranjen. Jožefovi vojščaki so se vdali in se pridružili Milanu. Po zmagi je Milan postal najmočnejši kralj naokoli. A on zmage ni bil vesel, saj je globoko v srcu pogrešal Jožefa. Bil je preveč žalosten, da bi nadaljeval z vladanjem, zato je vzel svoje življenje. Tista polja so za vedno postala mirna, a zgodba kraljev se bo še za dolgo ohranila.
Anže Galovič, 7. a
