Nekoč je za devetimi gorami, osmimi vodami in tremi travniki živelo močno, zdravo, veselo, pametno, neverno pleme. Živeli so brezskrbno. V njihovem plemenu ni bil nihče veren, razen dekleta po imenu Ajda. Tako so vsak dan pridno delali in nekega dne se je Ajdi pred očmi prikazala boginja …
Torej, nekega jutra se je Ajda zbudila, si šla umit obraz in ko se je obrnila, je zagledala boginjo. Ni mogla verjeti svojim očem. Boginja ji je v roke položila seme s sporočilom. Sporočilo je bilo, da naj prav to seme posadi na najvišji vrh v njihovem posestvu. Ajda je stekla do svojih staršev in jim povedala, kaj se je zgodilo, a nihče ji ni verjel. Naslednji dan je stekla na najvišji vrh in posadila lipo, ki je do naslednjega dne že zelo zrastla. Ajda pa si je že od nekdaj želela igrati violino. Željo je povedala na glas in naenkrat se je v njenih rokah znašla violina. Zelo se je je razveselila in jo nesla pokazat svojim staršem. Prav tako so poskušali tudi starši, a ni delovalo. Ajda ni razumela, zakaj, nato pa se je spomnila, da je boginja rekla, da želje izpolnjuje samo vernim.
Od takrat naprej so vsi postali verni in upali, da se bo tudi njim prikazala boginja.
Eva Kodrič, 7. a
