Nekoč so Slovenci stanovali v vzhodnih deželah, tam, kjer sije in greje sonce leto in dan, kjer je bilo zlata in bogastva brez mere. Včasih so se ljudje pomnožili, zapustili so kraj in se odpravili iskati drugih selišč. Na poti so srečali boginjo, ki ji je imela zelo rada. Tako jim je na nahrbtniku položila lipovo seme in dejala: “Kamorkoli boste potovali, vsadite to seme! Kjer ozeleni in zraste, tam ostanite! Če pa ne ozeleni v treh dneh, ga izkopljite in pomaknite še dalje!” Slovenci so jo poslušali in se odpravili. Kamorkoli so šli, so vsadili lipovo seme in počakali tri dni. Če ni ozelenelo, so odpotovali kam drugam. Nikjer ni ozelenelo. Slovenci so bili zelo utrujeni in so se hoteli vrniti domov. Ampak jim je ostala še slovenska zemlja. Tako so šli poskusili še tam. Čakali so tri dni in lipovo seme je končno ozelenelo. Slovenci so bili zelo veseli, a boginja jih je samo opazovala in se veselila z njimi.
Adisa Đođaj, 7. a
