Samo še nekaj dni me loči do zaključka osnovne šole. Bolj kot se približuje zadnji dan pouka, bolj me prevzemajo različna čustva. Ko se danes oziram nazaj, se mi zdi, da so vsa ta leta minila v trenutku. A se je v teh devetih letih nabralo veliko spominov, ki se jih bom vedno z veseljem spominjala ter jih najbrž zvesto pripovedovala svojim otrokom.
Vse se je začelo 2. septembra 2013, ko sem s torbo na rami pogumno vstopila v prvi razred. Tega dneva se ne spominjam dobro, vem pa, da je bil to pri šestih letih moj največji korak na svetu. Šolsko stavbo sem že dobro poznala od zunaj, saj sem vsako jutro tja pospremila svojega brata. Njena notranjost pa je me je navdajala s strahom. Malo sem zadrževala solze, bilo je toliko novih stvari. Prvi trenutek, sem si želela nazaj v vrtec, k prijazni vzgojiteljici Majdi in na igrišče, kjer sem poznala vsak grm in cvetlice. A ko sem pogledala v razred, kjer so vame zrle pa tako prestrašene in solzne oči mojih novih sošolcev, sem stisnila pesti in poiskala mojo prijateljico Saro. Kmalu se je iz našega razreda slišala pesem in glasno čebljanje otrok. Tudi starši so si zunaj oddahnili in vsi skupaj smo lažje zadihali. Čakale so nas dogodivščine, ki jih nihče ni želel zamuditi.
Odraščanje in puberteta sta pri mojem šolanju imela veliko vlogo. Bili so dnevi, ko najraje ne bi odšla k pouku in bi se raje kar pogreznila v tla. Doživela sem veliko vzponov in padcev, vendar sem se vedno znova pobrala ter spravila na realna tla. Šola in stik z vrstniki nista bila vedno enostavna. Še kako dobro sem spoznala, da se je potrebno za vsak dosežek v življenju zelo potruditi. Mnogo noči sem na skrivaj prebedela, da sem naredila pozabljeno nalogo za matematiko ali še pravočasno prebrala knjigo za domače branje. Ampak bilo je vredno, da nisem dobila kazni ali slabe ocene.
Eden večjih stresov je bil zame sedmi razred, saj smo že med počitnicami izvedeli, da nas bodo razdelili na tri razrede. V meni se je porajalo veliko vprašanj, od tega ali se bomo razumeli, bom izgubila prijatelje, kdo bo naš razrednik, bom sploh preživela to delitev na novo. Priznam, na trenutke me je grabila panika. Zdelo se mi je, da se nam dogaja največja krivica v vesolju. Danes, ko se oziram nazaj pa si ne predstavljam, da bi bila kjerkoli drugje, kot v druščini našega in edinega sedmega c. V šolo sem prinesla velikega medveda, ki nam je delal druščino v novem razredu. Če bi znal pripovedovati zgodbe, mu zagotovo ne bi zmanjkalo besed. Marsikdaj je slišal nepotrebne prepirčke ali spoznal naše skrivne simpatije.
Osnovna šola zame ni bila enostavna, vendar si jo bom dobro zapomnila po trudu, vztrajnosti in tudi po neumnostih, ki smo jih skupaj ušpičili. Še lani sem si najbolj želela oditi v srednjo šolo, zdaj, ko je ta korak pred mano pa se mi zdi, da sem znova pred neznanimi vrati. Spet me malo najeda strah kako se bom vživela v novo okolje ali bom našla nove prijatelje. Želim si, da bi tudi v srednji šoli doživela toliko lepega, kot v teh devetih letih.
Osnovna šola bo imela prav posebno mesto v mojem srcu. Ko danes pregledujem fotografije našega razreda, ki jih je mama tako skrbno shranila v posebnem albumu, mi je toplo pri duši. In ja, tudi učitelji bodo del teh prijetnih spominov.
V devetih letih se je nabralo toliko stvari, ki jih ne bi želela zamenjati. Pridobila pa sem tudi nekaj življenjskih izkušenj, šla skozi mnoga prijateljstva in se zabavala.
Marja Bučar, 9. c
