Marriage or death 

 

Once upon a time there was a Royal family, who lived in a big castle. The king married a queen and they had a beautiful princess. After some years the queen sadly passed away.  

The king was so sad and he wanted his daughter to have a family. He talked with her about marriage so many times but she didn’t want to get married. Until she met someone. Workers, farmers and other staff would work for the king and would do the work around the castle. There was a poor farmer who would work outside in the garden. Once the princess saw him, she fell in love with him. She talked to him and she decided she will marry him. She quickly went to the king and told him she found the love of her life and that she is ready for marriage.  

The king got so happy, his eyes got full with tears of joy and you could see the happiness in his eyes. That happiness didn’t last for long, as soon as the princess told him she wanted to marry a farmer his happiness turned into anger. “There is no way my daughter is marrying a farmer, that’s embarrassing for our family,” he said. The princess burst into tears. But that still didn’t stop her from talking to the farmer. She ran out the castle and saw the farmer working outside. She quickly ran to him and told him about the king. When the king saw them talking he got so angry and closed the princess in her room and let her think about the mistakes she was making. The king told the farmer that he is fired and that he should never come back to the castle. That still didn’t stop the love they had for each other. The farmer got a ladder and climbed up to the princess’s window. They had to do something. So, they thought of a clever plan. “We are going to put a sleeping pill into his morning coffee and he will fell asleep for some days. In that time, we can get married. After he wakes up we will come out with a lie and it will all work out,” they whispered. And that’s what they did. Before the king woke up the princess got sleeping pills in his coffee. The king woke up and he drank the coffee as he did every morning. After some minutes he fell asleep. The princess announced the wedding, and everything was getting ready. And it happened, they got married. They were so happy. After some days the king finally woke up from the long sleep. “Where am I?” he asked. “It’s okay dad, you were just sleeping,” the princess told him. “Asleep? For how long?” he asked. “For some days but it doesn’t matter, what matters is that I got married,” she told him.  

The king was angry at first but after some time he found out that his daughter was happy with the farmer and that the farmer was a nice guy. He accepted the marriage, and everyone was happy. Their family started to grow, and the king became a grandfather. He found out that he should had never judged the farmer before getting to know him.  

 

Elita Shala, 9. a  

MOJE SANJE 

 

Ko bila sem še mala, 

ob oknu sem sedela, 

da bi učiteljica postala, 

takrat sem si močno želela. 

 

V šolo sem odšla, 

se veliko učila,  

da želja male punčke 

ne bi pobegnila. 

 

Z leti sem spoznala, 

da to zame ni.  

Ljudem bi pomagala, 

jim brisala skrbi, 

to je delo, ki me zdaj veseli. 

 

Zaradi te želje 

ljudje so od mene imeli veliko pričakovanj. 

Nenehno so me bremenili,  

naj učenje zapolni moj vsakdan. 

Sama pa vem, da znanje ni vse, 

da sočloveku pomagaš, 

v prvi vrsti moraš imeti veliko srce. 

 

Še zdaj, ko jim povem,  

da nekoč bom ljudem trda opora, 

nekateri rečejo mi, 

da je to le moja »fora«. 

Dokazala jim bom, da so sanje mogočne, 

če na poti dobivaš spodbude močne. 

 

 

 

 

To je tisto, kar me vodi naprej. 

Obupati ne smem, 

zato rečem si: »Le široko se nasmej, 

ponosno stopaj in okrog ne glej.« 

Kar prihodnost bo imela zame, 

še ne vem. 

Čutim pa, da vsa moja pričakovanja, 

ki jih z vami delim, 

postala bodo resnična,  

saj si jih močno želim. 

 

Sama verjamem v sebe in držim pesti,  

da na tem svetu bom vsem brisala grozne skrbi. 

 

                                     Iza Leskovar, 9. a 

RAZMIŠLJANJE OB ZAKLJUČKU OSNOVNOŠOLSKIH DNI

 

 

Samo še nekaj dni me loči do zaključka osnovne šole. Bolj kot se približuje zadnji dan pouka, bolj me prevzemajo različna čustva. Ko se danes oziram nazaj, se mi zdi, da so vsa ta leta minila v trenutku. A se je v teh devetih letih nabralo veliko spominov, ki se jih bom vedno z veseljem spominjala ter jih najbrž zvesto pripovedovala svojim otrokom.

Vse se je začelo 2. septembra 2013, ko sem s torbo na rami pogumno vstopila v prvi razred. Tega dneva se ne spominjam dobro, vem pa, da je bil to pri šestih letih moj največji korak na svetu. Šolsko stavbo sem že dobro poznala od zunaj, saj sem vsako jutro tja pospremila svojega brata. Njena notranjost pa je me je navdajala s strahom. Malo sem zadrževala solze, bilo je toliko novih stvari. Prvi trenutek, sem si želela nazaj v vrtec, k prijazni vzgojiteljici Majdi in na igrišče, kjer sem poznala vsak grm in cvetlice. A ko sem pogledala v razred, kjer so vame zrle pa tako prestrašene in solzne oči mojih novih sošolcev, sem stisnila pesti in poiskala mojo prijateljico Saro. Kmalu se je iz našega razreda slišala pesem in glasno čebljanje otrok. Tudi starši so si zunaj oddahnili in vsi skupaj smo lažje zadihali. Čakale so nas dogodivščine, ki jih nihče ni želel zamuditi.

Odraščanje in puberteta sta pri mojem šolanju imela veliko vlogo. Bili so dnevi, ko najraje ne bi odšla k pouku in bi se raje kar pogreznila v tla. Doživela sem veliko vzponov in padcev, vendar sem se vedno znova pobrala ter spravila na realna tla. Šola in stik z vrstniki nista bila vedno enostavna. Še kako dobro sem spoznala, da se je potrebno za vsak dosežek v življenju zelo potruditi. Mnogo noči sem na skrivaj prebedela, da sem naredila pozabljeno nalogo za matematiko ali še pravočasno prebrala knjigo za domače branje. Ampak bilo je vredno, da nisem dobila kazni ali slabe ocene.

Eden večjih stresov je bil zame sedmi razred, saj smo že med počitnicami izvedeli, da nas bodo razdelili na tri razrede. V meni se je porajalo veliko vprašanj, od tega ali se bomo razumeli, bom izgubila prijatelje, kdo bo naš razrednik, bom sploh preživela to delitev na novo. Priznam, na trenutke me je grabila panika. Zdelo se mi je, da se nam dogaja največja krivica v vesolju. Danes, ko se oziram nazaj pa si ne predstavljam, da bi bila kjerkoli drugje, kot v druščini našega in edinega sedmega c. V šolo sem prinesla velikega medveda, ki nam je delal druščino v novem razredu. Če bi znal pripovedovati zgodbe, mu zagotovo ne bi zmanjkalo besed. Marsikdaj je slišal nepotrebne prepirčke ali spoznal naše skrivne simpatije.

Osnovna šola zame ni bila enostavna, vendar si jo bom dobro zapomnila po trudu, vztrajnosti in tudi po neumnostih, ki smo jih skupaj ušpičili. Še lani sem si najbolj želela oditi v srednjo šolo, zdaj, ko je ta korak pred mano pa se mi zdi, da sem znova pred neznanimi vrati. Spet me malo najeda strah kako se bom vživela v novo okolje ali bom našla nove prijatelje. Želim si, da bi tudi v srednji šoli doživela toliko lepega, kot v teh devetih letih.

Osnovna šola bo imela prav posebno mesto v mojem srcu. Ko danes pregledujem fotografije našega razreda, ki jih je mama tako skrbno shranila v posebnem albumu, mi je toplo pri duši. In ja, tudi učitelji bodo del teh prijetnih spominov.

V devetih letih se je nabralo toliko stvari, ki jih ne bi želela zamenjati. Pridobila pa sem tudi nekaj življenjskih izkušenj, šla skozi mnoga prijateljstva in se zabavala.

 

Marja Bučar, 9. c

 

 

Dostopnost