MOJ DAN PRI BOŽIČKU 

Kako je bilo takrat lepo. Zbudila sem se in v moji sobi  videla 20 palčkov in  še Božička.  

Mislila sem, da spim, a sem videla in slišala mojega psa lajati. Božiček je rekel: »Ho ho ho, si kaj presenečena?« Rekla sem, da ja. »Ne bodi prestrašena«, je dejal Božiček. Prijel me je za roko, jaz njega in naenkrat sva se pojavila v čudežni deželi. Stala sva na oblakih, nad nama je bila mavrica in bilo je rožnato nebo. Božiček je rekel, da ima tu svoje palčke in jaz sem samo občudovala čudovito deželo. Sedla sva na klopco iz lesa in se pogovarjala o praznikih. Ura je odbila 19.30. »Zdaj pa te moram odpeljati domov«, je rekel Božiček in naenkrat ga ni bilo več videti.  

Ta dan ne bom nikoli pozabila. 

 Žana Leskovar, 3. a