MOJ DAN PRI BOŽIČKU 

 

Kako je bilo takrat lepo. Zbudila sem se in v moji sobi  videla 20 palčkov in  še Božička.  

Mislila sem, da spim, a sem videla in slišala mojega psa lajati. Božiček je rekel: »Ho ho ho, si kaj presenečena?« Rekla sem, da ja. »Ne bodi prestrašena«, je dejal Božiček. Prijel me je za roko, jaz njega in naenkrat sva se pojavila v čudežni deželi. Stala sva na oblakih, nad nama je bila mavrica in bilo je rožnato nebo. Božiček je rekel, da ima tu svoje palčke in jaz sem samo občudovala čudovito deželo. Sedla sva na klopco iz lesa in se pogovarjala o praznikih. Ura je odbila 19.30. »Zdaj pa te moram odpeljati domov«, je rekel Božiček in naenkrat ga ni bilo več videti.  

Ta dan ne bom nikoli pozabila. 

 

 Žana Leskovar, 3. a    

Zgodilo se je 

Zgodilo se je, ko sem bil še v vrtcu. Presekal sem si brado.  Ko sem tekal, sem se z brado udaril v vogal mize. Šel sem v bolnico. Tam sem šel na lepljenje brade. Ko sem prišel domov, smo se spomnili, da bo kmalu poroka mojih staršev. Tako sem imel na poroki lepljeno brado. 

Jaka Potokar, 3.b 

 

Izgubil sem ključe 

Izgubil sem ključe od vhodnih vrat in od omarice. Zgodilo se mi je, ko sem imel nauk o glasbi. Po nauku sem šel domov. Naslednji dan po šoli nisem mogel odpreti vhodnih vrat. Z mojim prijateljem sem se zmenil, da bom ostal pri njem. Ampak sva rekla prehitro, saj se je moja mama ustavila na cesti in sva šla v njen avto. Mami je mojega prijatelja odpeljala domov. Nato sva tudi midva šla domov. Doma sva našla ključe v torbi za nauk. 

Žiga Fajdiga, 3.b 

 

Izgubila sem dežnik 

Bila sem v 1. razredu. Šla sem v šolo. Ko sem se preobula, sem šla v razred. Ko sem končala s poukom, nisem našla več dežnika. Povedala sem svoji prijateljici Vanesi. Rekla je, da ne ve, kje je moj dežnik. Po dolgem iskanju, ga nisem našla. Bila sem zelo žalostna. Po šoli me je sestra povabila na sladoled k Soči. Tam sem srečala sošolko Mijo. Skupaj smo polizale sladoled. Bile smo vesele. Ta dan je bil slab začetek, vendar se je dobro končal. 

Esma Shala, 3.b 

 

Zgodilo se je 

Bil sem v 1. razredu. Nekega dne sem šel na pamtrek. Tam sem se začel spuščati po strminah. Naenkrat sem padel. Začel sem jokati. Šel sem domov. Mama me je peljala v UKC Maribor. Čakali smo sliko roke. Nato sem bil tri mesece doma. Po dolgem času sem lahko šel v šolo. 

Sven Trstenjak, 3.b 

MOJA PRAVLJICA 

Nekega dne je pod drevesom sedela Laura. Bila je žalostna, ker jo je mačeha kar naprej preganjala. Da mora pospravljati.  

Nekega dne je prišel poštar in prinesel pismo .V kuverti je pisalo, da bo v nedeljo piknik. Lavra se je razveselila, da bo lahko odšla na piknik. Mačeha je takoj rekla: »Ne pa ne, ne boš odšla na piknik. Jaz bom šla.« Laura je bila žalostna. Mačehi je morala skodrati lase in  lakirati nohte. Ko je mačeha odšla, je Laura začela jokati. Tedaj je prišla Nika. To je bila vila dobrotnica. Rekla ji je: »Sprosti se in zapri oči.« Nato je vila Nika zamahnila s svojo čarobno palico. Laura se je spremenila v zelo lepo deklico. Nato je odšla na piknik. Princ ji je rekel: «Bi plesala?«. »Ja seveda.« Nato ji je rekel: »Bi živela z menoj?« Laura je rekla: «Seveda.« 

Živela sta srečno do konca svojih dni. Mačeha pa si je morala sama pospravljati hišo. 

Zara Rubin, 3. a 

ODBOJKARSKA TEKMA 

 

Poleti 2022 je bila odbojkarska tekma. Ati je kupil 2 karti, v naši družini smo pa štirje. 

Tekma je bila v Ljubljani, ob devetih zvečer. Ob tako pozni uri nisem smel ven. Bil sem zelo žalosten. Pri babici sem gledal tekmo in čakal da ju vidim. Na žalost ju nisem videl, ker so snemali igro. 

Naslednji dan sem bil zelo vesel, ker sem dobil darilo. Darilo je bilo odbojkarska majica. 

 

Vid Muc, 3. a 

JAZ POSTANEM SLAVEN BAS KITARIST 

Nekoč sem se zbudil, in tako kot vsako jutro, pogledal kitaro. Nato sem se šel obleč in umit zobe. 

 Ko sem prišel po stopnicah dol, sem zagledal kitaro, ki je lebdela v zraku in je bila zelo lepa ter zelo cool. Ko sem jo prijel v roko, se mi je pred očmi prikazal duh. Malo sem se ustrašil, a sem takoj vedel, da ni nič narobe. Duh me je vprašal, če gre v mene. Odvrnil sem mu, da ne. Potem mi je rekel, da če gre v mene, bom postal slaven bas kitarist. Zelo sem se začudil, a sem takoj rekel da. Duh je šel v mene. Ko je šel, me je streslo. Potem sem se čisto spremenil, igral sem najboljše na svetu, tudi oblačila so se mi spremenila.  

Od takrat sem slaven bas kitarist. 

Patrik Rajh, 3.a  

PRVIČ POTUJEM Z LETALOM NA FINSKO 

Neobičajen četrtek, 8. 12. 2022, se z družino usedemo v avto in štartamo v Budimpešto. Po treh urah vožnje se vidijo visoke stavbe. Kmalu za tem gremo na izvoz iz Budimpeške obvoznice. S Patrikom se ozreva skozi okno in zagledava letala. Začudeno jih opazujeva in si praviva, kako so velika. Ati nas pelje pred letališko stavbo, midva in mami izstopimo in vzamemo kovčke ter gremo noter. Ati parkira avto in pride k nam.  

Potem smo šli oddat kovčke, malo pozneje pa še na check-in. Čez par minut smo se sprehodili skozi trgovino, bogato opremljeno s sladkarijami. Nato smo šli po bone za nočno malico. Kmalu je prišlo letalo z zamudo tri ure. S Patrikom neučakana hodiva po tunelu v letalo. Ko so ga do konca pripravili, je vzletelo. Oh, kako čuden občutek je, ko vzleta! Zanimivo je tudi nad oblaki! Nad Helsinki se vidi veliko lučk. Najboljše je bilo, ko so delili borovničev sok. Okusen je bil. V  Helskinkih pa najhuje: od atijev smo se ločili, otroci z mamicami smo šli v Rovaniemi, atiji pa Oulu, in potem z vlakom v Rovaniemi. 

Na letalu se je ponovilo kot na poti v Helsinke. V Rovaniemiju smo spet prišli skupaj z atiji. Potem smo šli na avtobus in v apartma. Naslednji dan smo obiskali Božička. 

Oskar Rajh, 3.a  

Dostopnost