MOJE SANJE 

 

Ko bila sem še mala, 

ob oknu sem sedela, 

da bi učiteljica postala, 

takrat sem si močno želela. 

 

V šolo sem odšla, 

se veliko učila,  

da želja male punčke 

ne bi pobegnila. 

 

Z leti sem spoznala, 

da to zame ni.  

Ljudem bi pomagala, 

jim brisala skrbi, 

to je delo, ki me zdaj veseli. 

 

Zaradi te želje 

ljudje so od mene imeli veliko pričakovanj. 

Nenehno so me bremenili,  

naj učenje zapolni moj vsakdan. 

Sama pa vem, da znanje ni vse, 

da sočloveku pomagaš, 

v prvi vrsti moraš imeti veliko srce. 

 

Še zdaj, ko jim povem,  

da nekoč bom ljudem trda opora, 

nekateri rečejo mi, 

da je to le moja »fora«. 

Dokazala jim bom, da so sanje mogočne, 

če na poti dobivaš spodbude močne. 

 

 

 

 

To je tisto, kar me vodi naprej. 

Obupati ne smem, 

zato rečem si: »Le široko se nasmej, 

ponosno stopaj in okrog ne glej.« 

Kar prihodnost bo imela zame, 

še ne vem. 

Čutim pa, da vsa moja pričakovanja, 

ki jih z vami delim, 

postala bodo resnična,  

saj si jih močno želim. 

 

Sama verjamem v sebe in držim pesti,  

da na tem svetu bom vsem brisala grozne skrbi. 

 

                                     Iza Leskovar, 9. a