Sedim na kavču in gledam televizijo 

 

 

Sedim na kavču in gledam, gledam to televizijo, 

spet so reklame, spet je dolgčas, 

ker v filmu se znova ustavil je čas. 

Ko film znova se začne, dam na glas – 

in televizija zakriči na ves glas. 

 

 

Na vratih sosed se oglasi, 

kaj tako kriči, kaj tako glasno vrešči, 

in da mu bodo bobenčki popokali. 

Glavobol tako močan dobi, kot bi imel bolezni tri, 

in ga pred našimi vrati več ni. 

 

 

Televizija se spet znova oglasi, 

da bi film naprej si ogledali, 

na kavč smo se usedli in si film pogledali. 

Na koncu dobili smo več tisoč pritožb, 

glasile so se, naj vržemo televizor proč. 

Kim Prosenjak, 6. a