Tara
Tara je kakor sonček,
ki sije, te ogreje
in razvedri.
Z njo življenje je lepše,
ker te nasmeji
ter z njeno tačko
poboža in umiri.
Do živali prijazna je,
le včasih kot žrtev
izkaže se, saj s strani
drugih kužkov preveč
opažena je.
Laja redko,
še poštarja
pozdravi s petko.
Karin Kodrič, 6. b
Pomlad
Vse zunaj brsti,
vse zunaj cveti,
pomlad zdaj bliža se mi.
Ptičke pojo in rože cveto,
veter pihlja narava se prebuja.
Rože odpirajo oči,
sonce se smeji.
Vse od veselja kar žari.
Sara Brezovnik, 6. b
MAŠKARA
Ena, dva, ena, dva,
kje je naša maškara?
Saj bo kmalu zdaj prišla.
Ena, dva, ena, dva,
bo muca ali opica?
Tralala, tralala,
bo pela ali plesala?
Tralala, tralala,
bo danes sploh prišla?
Trk-trk-trk, je potrkala,
,,O maškara, si končno le prišla!”
Pa ni niti muca ali opica,
ampak majhna skokica.
Neli Hren, 6. b
UČENJE
Učenje je zabavno, učenje je poučno,
učenje je pomembno, pa če tudi ni zanimivo.
Učimo se doma, učimo se v šoli,
če pa se ne, pa dobimo enke v šoli.
Ko se ne učim, slabe ocene dobim,
ko pa se, pa same petke dobim.
Starša govorita, da se naj učim,
ampak jaz se ne, pa vseeno dobre ocene dobim.
Učenje je kot šola, ker se veliko naučimo,
učimo se zato, da znanje dobimo.
Učenje nam pomaga veliko,
da šolo opravimo z odliko.
Tian Rataj, 6. a
Vsaka pot je lažja, če nisi sam
Šestošolci smo brali pravljico Gorana Vojnovića z naslovom Sinica in taščica. Zgodba govori o pomenu prijateljstva, ki se splete med pisano druščino različnih vrst ptic, ki so nepričakovano izgubile svoj dom. Med iskanjem novega doma spoznajo, kako dragocena je različnost ter koliko lažja je pot, če po njej ne stopamo (letimo) sami.
Po prebrani pravljici smo naredili plakat Vsaka pot je lažja, če nisi sam. Vsak izmed nas si je izbral, katera ptica bi bil, jo narisal in zalepil na plakat. Tako je plakat postal pisan, barvit, edinstven, tako kot je naš 6. a. Plakat smo namestili na oglasno desko na hodniku, okrog njega pa nalepili sporočila prebrane knjige, ki nas bodo opominjala k strpnosti in sprejemanju drugačnosti.
Sedim na kavču in gledam televizijo
Sedim na kavču in gledam, gledam to televizijo,
spet so reklame, spet je dolgčas,
ker v filmu se znova ustavil je čas.
Ko film znova se začne, dam na glas –
in televizija zakriči na ves glas.
Na vratih sosed se oglasi,
kaj tako kriči, kaj tako glasno vrešči,
in da mu bodo bobenčki popokali.
Glavobol tako močan dobi, kot bi imel bolezni tri,
in ga pred našimi vrati več ni.
Televizija se spet znova oglasi,
da bi film naprej si ogledali,
na kavč smo se usedli in si film pogledali.
Na koncu dobili smo več tisoč pritožb,
glasile so se, naj vržemo televizor proč.
Kim Prosenjak, 6. a
