Nekoč je globoko v gozdu živela deklica s prelepo listasto oblekico. Njen nasmeh je ozdravil vsa živa bitja v čudežnem gozdu, zato so jo imeli za gozdno kraljico. Četudi je bila kraljica, ni živela v gradu s služabniki in kuharji, ampak kar v navadni drevesni hišici, okrašeni z darovi narave.
Kot majhno deklico, staro tri leta, so jo vzgajale posebne jelke ter jo učile dobrih in slabih navad. Starši so jo v tem gozdu izgubili na poti domov. Tako je ostala sama v gozdu. Jelke so se na vso moč trudile najti njene starše, a jim žal to ni uspelo.
Deklica si še vedno, kot vsak otrok, briše solze, preden se odpravi spat, ter v mislih poje pesmico za svoje prednike, ki jih sploh ne pozna. Jelke so dobre kuharice, zato ni lačna, ker ji vselej pripravijo obilo hrane, vključno z dišečimi gobicami. Zelo rada se sprehaja po gozdnih poteh in išče kamenčke, ki jih doda v svojo kamensko zbirko.
Nekega sončnega dne pa jo na poti prevzame svetlikajoč kamenček. Pobere ga in si ga natančno ogleduje. V kamenčku pa naenkrat zasveti kristal, stresejo se tla, takrat pa deklica pade v ogromno luknjo in na ves glas zakriči. Vse živali prihitijo in jo rešujejo ves dan, dokler ne omagajo in zaspijo. Zgodaj zjutraj deklica ugotovi, da se luknja nadaljuje naprej v jamo. To pove ostalim. Strahoma se v oblekici vseeno odpravi naprej. Po dolgem poldnevu je v jami morala odpreti kar sto deset vrat, kar je za njo zelo naporno. Pri zadnjih vratih visoko vzdihne in z zaprtimi očmi počasi premakne kljuko, prešteje do deset in svoje utrujene veke dvigne v nebo. Pred sabo zagleda neznan kraj, ki ni ne gozd pa tudi ne travnik. V glavi se ji prebudijo spomini in prikažejo slike staršev, ki se ji veselo smehljajo. Takrat steče na prej in zagleda dva človeka. Zbeži za rob stavbe, ki jo ne pozna. Pogleda nazaj in ko se obraza obrneta, se vzradosti. Brž steče k staršem in se jim stisne v naročje. Starša pa kar ne moreta povedati, kako sta vesela, da jo zopet vidita.
Zdaj deklica končno živi pri svojih starših in jim pogumno pripoveduje, kje je bila, ko sta jo dolga leta iskala po napačnih krajih. A zdaj, ko ima starša, pogreša svoje prijatelje v čudežnem gozdu in razmišlja, kaj le počnejo brez nje.
Nika Rubin 6.b
