Tara
Tara je kakor sonček,
ki sije, te ogreje
in razvedri.
Z njo življenje je lepše,
ker te nasmeji
ter z njeno tačko
poboža in umiri.
Do živali prijazna je,
le včasih kot žrtev
izkaže se, saj s strani
drugih kužkov preveč
opažena je.
Laja redko,
še poštarja
pozdravi s petko.
Karin Kodrič, 6. b
Pomlad
Vse zunaj brsti,
vse zunaj cveti,
pomlad zdaj bliža se mi.
Ptičke pojo in rože cveto,
veter pihlja narava se prebuja.
Rože odpirajo oči,
sonce se smeji.
Vse od veselja kar žari.
Sara Brezovnik, 6. b
MAŠKARA
Ena, dva, ena, dva,
kje je naša maškara?
Saj bo kmalu zdaj prišla.
Ena, dva, ena, dva,
bo muca ali opica?
Tralala, tralala,
bo pela ali plesala?
Tralala, tralala,
bo danes sploh prišla?
Trk-trk-trk, je potrkala,
,,O maškara, si končno le prišla!”
Pa ni niti muca ali opica,
ampak majhna skokica.
Neli Hren, 6. b
UČENJE
Učenje je zabavno, učenje je poučno,
učenje je pomembno, pa če tudi ni zanimivo.
Učimo se doma, učimo se v šoli,
če pa se ne, pa dobimo enke v šoli.
Ko se ne učim, slabe ocene dobim,
ko pa se, pa same petke dobim.
Starša govorita, da se naj učim,
ampak jaz se ne, pa vseeno dobre ocene dobim.
Učenje je kot šola, ker se veliko naučimo,
učimo se zato, da znanje dobimo.
Učenje nam pomaga veliko,
da šolo opravimo z odliko.
Tian Rataj, 6. a
Vsaka pot je lažja, če nisi sam
Šestošolci smo brali pravljico Gorana Vojnovića z naslovom Sinica in taščica. Zgodba govori o pomenu prijateljstva, ki se splete med pisano druščino različnih vrst ptic, ki so nepričakovano izgubile svoj dom. Med iskanjem novega doma spoznajo, kako dragocena je različnost ter koliko lažja je pot, če po njej ne stopamo (letimo) sami.
Po prebrani pravljici smo naredili plakat Vsaka pot je lažja, če nisi sam. Vsak izmed nas si je izbral, katera ptica bi bil, jo narisal in zalepil na plakat. Tako je plakat postal pisan, barvit, edinstven, tako kot je naš 6. a. Plakat smo namestili na oglasno desko na hodniku, okrog njega pa nalepili sporočila prebrane knjige, ki nas bodo opominjala k strpnosti in sprejemanju drugačnosti.
Sedim na kavču in gledam televizijo
Sedim na kavču in gledam, gledam to televizijo,
spet so reklame, spet je dolgčas,
ker v filmu se znova ustavil je čas.
Ko film znova se začne, dam na glas –
in televizija zakriči na ves glas.
Na vratih sosed se oglasi,
kaj tako kriči, kaj tako glasno vrešči,
in da mu bodo bobenčki popokali.
Glavobol tako močan dobi, kot bi imel bolezni tri,
in ga pred našimi vrati več ni.
Televizija se spet znova oglasi,
da bi film naprej si ogledali,
na kavč smo se usedli in si film pogledali.
Na koncu dobili smo več tisoč pritožb,
glasile so se, naj vržemo televizor proč.
Kim Prosenjak, 6. a
Prijateljstvo je največja dragocenost
Pravi prijatelj je tisti, ki ti stoji ob strani tudi takrat, ko so vsi drugi proti tebi. Takšna je tudi moja najboljša prijateljica Ela.
Sama sem občutila, da imam pravo prijateljico takrat, ko me je podpirala in mi stala ob strani tudi, ko so se vsi drugi obrnili proti meni.
Svojo najboljšo prijateljico sem spoznala preko druge prijateljice. Najprej sva se samo pogovarjali, potem pa tista prijateljica preko katere sem spoznala Elo, ni imela več toliko časa, saj je bila veliko na morju. Zato sva se z Elo sami začeli družiti in se s tem močno povezali. Med nama z Elo je večkrat prišlo tudi do prepira, vendar sva se hitro pobotali, tako da sva se druga drugi opravičili in priznali svoje napake. Če sva se kdaj skregali se nisem počutila v redu , saj sem vedela, da mi vedno stoji ob strani in pomaga v težkih trenutkih.
Sama sebi se kot prijateljici zdim prijazna, razumna, zabavna pa tudi spoštljiva, čeprav vem, da imam tudi jaz kdaj slabe dneve in znam biti malce tečna ali celo zlobna, vendar se ob takšnih dnevih raje umaknem, ker sama vem, da sem takrat nadležna in nočem, da bi zaradi tega prišlo do prepira.
Z Elo si zelo želim prepotovati svet, saj obe radi potujeva in vem, da če bi potovali skupaj, bi to bilo še 3-krat bolj zabavno.
ALJA MARIČ, 6. a
KONČNI IZLET
Z nestrpnostjo smo čakali na 25. 5. 2022, na dan, ko smo se odpravili na izlet.
Dan se je začel z prihodom na avtobus, kjer smo se prešteli in pospravili nahrbtnike v prostor za prtljago. Usedel sem se zraven Matica. Na začetku sem igral igrice in poslušal svoj najljubši bend Linkin Park. Ko smo prispeli do HE Fala, smo vzeli nahrbtnike in šli na ogled elektrarne. Pokazali smo nam kratek film o elektrarni in i reki Dravi. Sprehodili smo se skozi stari del elektrarne, ki ni več v uporabi. Nato smo si ogledali še različne izume, ki proizvajajo elektriko.
Po ogledu HE smo pojedli malico in se z avtobusom napotili proti Prežihovini. Pot tja je bila zabavna! Maj je razlagal o radioaktivnih bananah. Z Jakobom in Matevžem smo »poguglali« te banane in našli še trditev, da je kava sadje.
Kmalu smo prispeli do Prežihove hiše, ki je bila majhna in temna. Izvedeli smo marsikaj o življenju in delu slovenskega pisatelja Prežihovega Voranca. Odšli smo hitro in komaj ušli dežju.
Prispeli smo do Premogovnika Velenje. Najprej smo si v garderobi nadeli rudarske suknjiče in čelade ter dobili knapovsko malico. V rudnik smo se spustili z dvigalom. Skozi rudnik nas je popeljal vodič in nam povedal veliko zanimivega. Videli smo veliko kipov, ki so prikazovali delo knapov nekoč. Najljubša mi je bila simulacija eksplozije metana, ker se je vse treslo in bliskalo. Na polovici ogleda smo se okrepčali z okusno knapovsko malico. Ob koncu smo se vkrcali na vlakec, ki nas je odpeljal do dvigala. Slekli smo uniforme in se poslovili.
Izlet smo zaključili ob Velenjskem jezeru, kjer smo so privoščili kepico sladoleda.
Žiga Leskovar, 6. b
GOZDNA DEKLICA IN KAMENČEK
Nekoč je globoko v gozdu živela deklica s prelepo listasto oblekico. Njen nasmeh je ozdravil vsa živa bitja v čudežnem gozdu, zato so jo imeli za gozdno kraljico. Četudi je bila kraljica, ni živela v gradu s služabniki in kuharji, ampak kar v navadni drevesni hišici, okrašeni z darovi narave.
Kot majhno deklico, staro tri leta, so jo vzgajale posebne jelke ter jo učile dobrih in slabih navad. Starši so jo v tem gozdu izgubili na poti domov. Tako je ostala sama v gozdu. Jelke so se na vso moč trudile najti njene starše, a jim žal to ni uspelo.
Deklica si še vedno, kot vsak otrok, briše solze, preden se odpravi spat, ter v mislih poje pesmico za svoje prednike, ki jih sploh ne pozna. Jelke so dobre kuharice, zato ni lačna, ker ji vselej pripravijo obilo hrane, vključno z dišečimi gobicami. Zelo rada se sprehaja po gozdnih poteh in išče kamenčke, ki jih doda v svojo kamensko zbirko.
Nekega sončnega dne pa jo na poti prevzame svetlikajoč kamenček. Pobere ga in si ga natančno ogleduje. V kamenčku pa naenkrat zasveti kristal, stresejo se tla, takrat pa deklica pade v ogromno luknjo in na ves glas zakriči. Vse živali prihitijo in jo rešujejo ves dan, dokler ne omagajo in zaspijo. Zgodaj zjutraj deklica ugotovi, da se luknja nadaljuje naprej v jamo. To pove ostalim. Strahoma se v oblekici vseeno odpravi naprej. Po dolgem poldnevu je v jami morala odpreti kar sto deset vrat, kar je za njo zelo naporno. Pri zadnjih vratih visoko vzdihne in z zaprtimi očmi počasi premakne kljuko, prešteje do deset in svoje utrujene veke dvigne v nebo. Pred sabo zagleda neznan kraj, ki ni ne gozd pa tudi ne travnik. V glavi se ji prebudijo spomini in prikažejo slike staršev, ki se ji veselo smehljajo. Takrat steče na prej in zagleda dva človeka. Zbeži za rob stavbe, ki jo ne pozna. Pogleda nazaj in ko se obraza obrneta, se vzradosti. Brž steče k staršem in se jim stisne v naročje. Starša pa kar ne moreta povedati, kako sta vesela, da jo zopet vidita.
Zdaj deklica končno živi pri svojih starših in jim pogumno pripoveduje, kje je bila, ko sta jo dolga leta iskala po napačnih krajih. A zdaj, ko ima starša, pogreša svoje prijatelje v čudežnem gozdu in razmišlja, kaj le počnejo brez nje.
Nika Rubin 6.b
