PESEM JERNEJA KOPITARJA PREŠERNU
Kopitar je ugledal pesem,
že do zadnje kitice prebral,
z grozo se mu je obraz obdal,
ko ugotovil je, da govori o njem.
Bil začuden je in jezen,
da drzne si Prešeren to pisati,
že misli, kako bi šel se maščevat,
a vedel je, da mora ostati miren.
Na umetnost se res da ni spoznal,
vseeno za njega sramotno je bilo,
mislil si je: ˝Mu bom že pokazal.˝
Odločil se je, da bo pesem napisal,
razumljivo za vsakogar
in končano časopisu odposlal.
Eva Škrlec, 8. b
Kopitarjev odgovor Prešernu (poustvarjanje na Apel in čevljar)
Prebral Kopitar je neko novo pesem,
in močno je stisnil dlesen.
“Ta Prešeren si veliko upa,
on in njegova čudna čupa!”
Se brž pridrvi pero v roko,
piše se tik pod oko!
Zasliši v pisarni se strašno šumenje,
papirčki padajo kot gromenje.
Izdal Kopitar sovražno je pismo,
a to ni bilo preveč bistro!
Čakali so nanj pred zoro in plačal je noro.
Prešeren bolj v srce jim padel je,
Kopitarjevega dela bilo je konec,
delal pri čevljarju je še preden odbil je naslednji zvonec.
Benjamin Dobnikar Klepec, 8. a
ŽIVLJENJE
Življenje je darilo,
ki kot popek ga dobimo,
potem zacvetimo in zažarimo.
Včasih postlano
kot travnik poln rož,
včasih pa izgubljeno v temi,
kjer poti ni proč.
Ampak potem se zjasni
in oblakov več ni,
skrbi so odšle,
in pravljica se začne.
A čas hitro poteka
kot potok in reka,
saj življenje ni večno,
zato izkoristi ga srečno.
Eva Kodrič, 8. a
Življenje
Včasih se ti zdi,
da življenje nekam hiti.
Tem hitreje hiti,
vedno več je skrbi.
Nikoli ne smeš obupati,
tudi če se ti najhujše zgodi.
Ko pa se ti zgodi, da dober v nečem si,
je vesela družina in prijatelji.
Življenje spremljajo solze in smeh,
ko si pri svojih močeh.
So kakor krompir in smola
v človeških očeh.
Ko težko nalogo v šoli dobiš,
se trudiš, da jo takoj narediš.
Učenja veliko je kot kamnov na plaži,
tudi ko si v vojašnici na straži
Ali te zaradi slabe ocene mama tolaži.
Niko Petrič, 8. a
ŽIVLJENJE
Kaj je to življenje,
ki med stenami živi
in se kot reka
v morje razpusti.
Življenje si sami krojimo
in ga lahko okrasimo
z lepimi stvarmi,
ki nam popestrijo puste dni.
Vsak v življenju se enkrat sreča
z jamo nesreče,
ki te kot magnet
vase povleče.
Življenje je kot zibelka,
ki se guga sem in tja,
iz nje pa dete kuka
in veselo se smehlja.
Ajda Ftičar, 8. a
Tinkara Čurin: Dramilo sodobnega časa
Drage Slovenke, Slovenci,
Lub’lanci, Pol’anci!
dajte odpreti oči, se zbuditi,
tako rekoč; predramiti.
Ozrite se na vse te gorje,
našo lepo morje,
jezera, reke,
in naše delavne roke.
Dolgo smo čakali,
da bomo to pot ubrali.
Čaka nas veliko dela;
naša pot se je šele začela!