Moja pričakovanja za šolo v naravi so bila, da bi bil dom, v katerem bomo bivali, velik in da ne bi bilo nobenih težav ter da bi bila snov, ki jo tam učijo, čim bolj zanimiva.
Napočil je dan, ki smo ga celo leto težko čakali. Vse se je zgodilo tako hitro. Vikend je bil kratek, v nedeljo sem pregledala vse stvari, da slučajno ne bi česa pozabila in preden sem dojela, smo že bili na poti. V dom smo se vozili kar dolgo, vendar nam ni bilo dolgčas, ker smo imeli drug drugega. Tam smo delali veliko zanimivih stvari: v ponedeljek smo pripravljali kobariške štruklje, ki smo jih pojedli za večerjo. Meni so bili zelo dobri. V torek smo kolovratili po grebenu Kolovrata – bilo je kar naporno, vendar zanimivo, saj nam je učiteljica razlagala dogodke iz prve svetovne vojne, šli smo tudi v muzej na prostem. Šli smo nabirat in spoznavat različne zdravilne rastline in povedali, za kaj jih uporabljamo, nabrali smo trobentice in jih posušili. Plezanje je bilo tudi zanimivo, učitelj nam je povedal nekaj o plezanju in potem smo se tudi sami preizkusili. Naslednji dan pa smo bolje spoznali lokostrelstvo ter šli k potoku spoznavat potočne živali. Bili smo tudi v Kavkni jami, imeli pa smo še en pohod v Livške ravne, ogledali smo si staro livško smučišče ter hodili mimo Nebes. Zanimiv je bil tudi nočni pohod, dva večera smo pripravljali darila za naše mame, gledali risanko Encanto, ki mi je bila zelo všeč, zadnji večer pa smo imeli ˝disko˝.
Šola v naravi je bila zelo zanimiva, veliko sem se naučila, učitelji tam so bili zelo prijazni in razumljivi, hrana je bila dobra, ampak najpomembnejše je to, da smo se imeli lepo.
Tinkara Čurin, 7. a
