PESEM JERNEJA KOPITARJA PREŠERNU
Kopitar je ugledal pesem,
že do zadnje kitice prebral,
z grozo se mu je obraz obdal,
ko ugotovil je, da govori o njem.
Bil začuden je in jezen,
da drzne si Prešeren to pisati,
že misli, kako bi šel se maščevat,
a vedel je, da mora ostati miren.
Na umetnost se res da ni spoznal,
vseeno za njega sramotno je bilo,
mislil si je: ˝Mu bom že pokazal.˝
Odločil se je, da bo pesem napisal,
razumljivo za vsakogar
in končano časopisu odposlal.
Eva Škrlec, 8. b
Kopitarjev odgovor Prešernu (poustvarjanje na Apel in čevljar)
Prebral Kopitar je neko novo pesem,
in močno je stisnil dlesen.
“Ta Prešeren si veliko upa,
on in njegova čudna čupa!”
Se brž pridrvi pero v roko,
piše se tik pod oko!
Zasliši v pisarni se strašno šumenje,
papirčki padajo kot gromenje.
Izdal Kopitar sovražno je pismo,
a to ni bilo preveč bistro!
Čakali so nanj pred zoro in plačal je noro.
Prešeren bolj v srce jim padel je,
Kopitarjevega dela bilo je konec,
delal pri čevljarju je še preden odbil je naslednji zvonec.
Benjamin Dobnikar Klepec, 8. a
ŽIVLJENJE
Življenje je darilo,
ki kot popek ga dobimo,
potem zacvetimo in zažarimo.
Včasih postlano
kot travnik poln rož,
včasih pa izgubljeno v temi,
kjer poti ni proč.
Ampak potem se zjasni
in oblakov več ni,
skrbi so odšle,
in pravljica se začne.
A čas hitro poteka
kot potok in reka,
saj življenje ni večno,
zato izkoristi ga srečno.
Eva Kodrič, 8. a
Življenje
Včasih se ti zdi,
da življenje nekam hiti.
Tem hitreje hiti,
vedno več je skrbi.
Nikoli ne smeš obupati,
tudi če se ti najhujše zgodi.
Ko pa se ti zgodi, da dober v nečem si,
je vesela družina in prijatelji.
Življenje spremljajo solze in smeh,
ko si pri svojih močeh.
So kakor krompir in smola
v človeških očeh.
Ko težko nalogo v šoli dobiš,
se trudiš, da jo takoj narediš.
Učenja veliko je kot kamnov na plaži,
tudi ko si v vojašnici na straži
Ali te zaradi slabe ocene mama tolaži.
Niko Petrič, 8. a
ŽIVLJENJE
Kaj je to življenje,
ki med stenami živi
in se kot reka
v morje razpusti.
Življenje si sami krojimo
in ga lahko okrasimo
z lepimi stvarmi,
ki nam popestrijo puste dni.
Vsak v življenju se enkrat sreča
z jamo nesreče,
ki te kot magnet
vase povleče.
Življenje je kot zibelka,
ki se guga sem in tja,
iz nje pa dete kuka
in veselo se smehlja.
Ajda Ftičar, 8. a
Tinkara Čurin: Dramilo sodobnega časa
Drage Slovenke, Slovenci,
Lub’lanci, Pol’anci!
dajte odpreti oči, se zbuditi,
tako rekoč; predramiti.
Ozrite se na vse te gorje,
našo lepo morje,
jezera, reke,
in naše delavne roke.
Dolgo smo čakali,
da bomo to pot ubrali.
Čaka nas veliko dela;
naša pot se je šele začela!
ŽIVLJENJE NISO LE LETA
Življenje je dar,
ki si ga izoblikuje vsak sam.
Najlepše je to,
da pokvariš si ga sam lahko.
V preteklosti smo se brezskrbno igrali,
zdaj pa so nam ves svet v roke dali.
Vse je odvisno od nas ljudi,
a iz napak se učimo vsi.
Naš smisel ni za vedno živeti,
važno je ustvariti nekaj
in življenje na polno živeti.
Niso le leta življenja tisto, kar šteje,
na koncu pomembno je to,
kakšno življenje zares je bilo.
Zapomni si to,
da za tabo bo vedno nekdo.
Tiara Prosenjak, 8. b
Orfej in Evridika (nadaljevanje)
Ko se je Orfej odpravil v gore, je bil zelo potrt, predvsem pa jezen nase, da je naredil tako neumno napako. Ko je prispel, se je usedel na skalo in tam obsedel 60 dni in 60 noči. Nič ni več prepeval svojih lepih pesmi in nasmeh se mu nikoli ni narisal na obraz. Vse živali, ki so šle mimo, so ga tolažile in prosile naj nekaj zapoje. Nič ni delovalo, samo svojo Evridiko je hotel nazaj.. To je opazil tudi Zevs, kralj bogov in rekel, da če najde kačo, ki je Evridiko ugriznila in jo ubije, bo Evridika prišla nazaj.
Orfej je skočil od sreče, se zahvalil Zevsu in se odpravil na pot, da najde tisti kačo. Celo pot si je pel in poskakoval. Sredi travnika je zagledal malo hiško, na katero je potrkal in prosil za hrano, v zameno pa je gospe, lastnici hiške, zapel. Ko je končal, ga je povabila noter, da se okrepči. Orfej je ugotovil, da je gospa čarovnica in jo prosil, če lahko poišče kačo, ki je njegovo ljubo ženo usmrtila. Čarovnica mu je povedala, da ne ve, kje je kača. Ve samo, da je kača hitro prepoznavna zaradi njene živo rdeče barve. Zahvalil se je in odšel na lov za kačo.
Po dolgih dnevih iskanja in povpraševanja med živalmi in ljudmi je v travi zagledal nekaj res živo rdečega. Sklonil se je in preveril, ali je to kača, ki jo išče. Seveda je bila. Orfej jo je takoj ubil in Evridika se mu je prikazala pred očmi. Živela sta srečno do konca svojih dni.
Tinkara Čurin, 8. a
Prešeren in njegova dela
Blatenje je slovenski narodni šport. Že v času življenja Franceta Prešerna so tako njegovo poezijo, kot način razmišljanja ljudje zanemarjali. Dandanes pa nekateri vedo o Prešernu samo to, da je imel težave z alkoholom. Slovenci res ne znamo ceniti bogastva, ki ga imamo. A skoraj vsak Slovenec ima Prešerna rad, nekateri, ker dobijo dan brez dela, drugi, ker so ljubitelji njegove poezije, tretji pa, ker jim je zanimiva njegova življenjska zgodba. Sam se bi postavil v tretjo skupino. Zanimiva mi je zgodba njegovega življenja, ne škodi pa tudi dan brez pouka.
France Prešeren ni imel lahkega življenja. Že kot osemletni otrok je moral oditi od doma in zapustiti družino. Čeprav je bil tako v osnovni šoli v Ribnici kot v srednji šoli v Ljubljani odličnjak, so se mu dogajale krivice, saj je bil iz kmečke družine. Moral se je spopadati z razočaranjem matere, ki je želela, da bi postal duhovnik. Na študiju na Dunaju pa je imel velike finančne težave. V službi ni napredoval, kot si je želel. Imel je težave z ženskami in to ne samo s Primičevo Julijo. Umrla sta mu najboljša prijatelja Matija Čop in Andrej Smole. Umrl je 8. 2. 1849 reven v Kranju.
Prešernove pesmi ponazarjajo njegovo življenje. Pisal je ljubezenske pesmi, pesmi o delu pisatelja, pesmi o življenjskih težavah, o sebičnih ženskah … S svojim mentorjem Matijo Čopom je v slovensko poezijo prinesel balade, romance, gazele, sonete. Njegova edina pesniška zbirka Poezije, je največje darilo Slovencem. S tem je slovensko poezijo postavil ob bok evropski. V poezijah je veliko pesmi, a je najbolj znana osnovnošolcem je balada Povodni mož. Je srednje dolga epsko-lirska pesnitev, ki je okrašena z veliko metaforami, poosebitvami, okrasnimi pridevki in podobno glasjem (upodabljanje zvoka narave z besedami). Pesem se dogaja na starem Ljubljanskem trgu pomladi v nedeljo popoldan. Pesem pa ima veliko dialoga, saj se glavni osebi pogovarjata. Glavna oseba je bila Urška, katere lepoto primerja z zvezdo danico, saj obe izstopata. V drugi kitici izvemo, da je Urška drugim ženskam delala težave, moške pa je zbirala kot pokemon karte. Nikoli jih ni imela dovolj. Urška pa ni bila samo lepa, ampak tudi pametna, saj je znala z ljudmi manipulirati. Moške je zavračala, da je bila lahko center pozornosti. Prva stvar, ki jo je povedala povodnemu možu, je bila laž, saj ni čakala njega. Čeprav je imela Urška veliko slabih lastnosti, si še vedno ni zaslužila kazni, ki jo je dobila. Prešeren ni razumel, da čeprav ga je nekdo zavrnil, to ne pomeni, da so sebični. Sporočilo pesmi je, da sta izbirčnost in sebičnost kaznovana. Sporočilo pesmi je zelo dobro, a ne velja v realnem svetu, saj so ljudje, kot so Urška, zavzeli svet, mrgoli jih tako v politiki kot v svetu zabave. Kdaj pa kdaj pa lahko kakšno Urško srečaš tudi na šolskem hodniku.
Prešeren je verjetno edini slovenski pesnik, ki je dosegel legendarni status. S svojim delom se je za vedno zapisal v slovensko zgodovino in zato vsak ve, kdo je Prešeren … Tudi tisti, ki v šoli ni bil najboljši in ni prebral nobene njegove pesmi. Sigurno pa še kakšen dan brez dela, ki nam ga je priboril s svojo edinstvenostjo, ne škodi. Ob branju njegovih pesmi dobim občutek urejenosti, saj se v pesmih kaže, da je za vsako besedo dolga razmišljal.
EpskoBla
Ljudska: Galjot (nadaljevanje pesmi)
Ko žena je izvedela
za bivšega moža,
je od žalosti skoraj
padla na tla.
Kasneje je še
njen mož izvedel za
to in bilo mu je
zares hudo.
A žena ga je od
jeze pustila in
se še v istem dnevu
stran odselila.
Čez leto dni si je
novega fanta pridobila
in se z njim na
Maldive preselila.
Tam sta še otroke
dobila in tako
na galjota
je čisto pozabila.
Nikita Gregorc, 8. a