MOJ DAN PRI BOŽIČKU
Kako je bilo takrat lepo. Zbudila sem se in v moji sobi videla 20 palčkov in še Božička.
Mislila sem, da spim, a sem videla in slišala mojega psa lajati. Božiček je rekel: »Ho ho ho, si kaj presenečena?« Rekla sem, da ja. »Ne bodi prestrašena«, je dejal Božiček. Prijel me je za roko, jaz njega in naenkrat sva se pojavila v čudežni deželi. Stala sva na oblakih, nad nama je bila mavrica in bilo je rožnato nebo. Božiček je rekel, da ima tu svoje palčke in jaz sem samo občudovala čudovito deželo. Sedla sva na klopco iz lesa in se pogovarjala o praznikih. Ura je odbila 19.30. »Zdaj pa te moram odpeljati domov«, je rekel Božiček in naenkrat ga ni bilo več videti.
Ta dan ne bom nikoli pozabila.
Žana Leskovar, 3. a
Zgodilo se je
Zgodilo se je, ko sem bil še v vrtcu. Presekal sem si brado. Ko sem tekal, sem se z brado udaril v vogal mize. Šel sem v bolnico. Tam sem šel na lepljenje brade. Ko sem prišel domov, smo se spomnili, da bo kmalu poroka mojih staršev. Tako sem imel na poroki lepljeno brado.
Jaka Potokar, 3.b
Izgubil sem ključe
Izgubil sem ključe od vhodnih vrat in od omarice. Zgodilo se mi je, ko sem imel nauk o glasbi. Po nauku sem šel domov. Naslednji dan po šoli nisem mogel odpreti vhodnih vrat. Z mojim prijateljem sem se zmenil, da bom ostal pri njem. Ampak sva rekla prehitro, saj se je moja mama ustavila na cesti in sva šla v njen avto. Mami je mojega prijatelja odpeljala domov. Nato sva tudi midva šla domov. Doma sva našla ključe v torbi za nauk.
Žiga Fajdiga, 3.b
Izgubila sem dežnik
Bila sem v 1. razredu. Šla sem v šolo. Ko sem se preobula, sem šla v razred. Ko sem končala s poukom, nisem našla več dežnika. Povedala sem svoji prijateljici Vanesi. Rekla je, da ne ve, kje je moj dežnik. Po dolgem iskanju, ga nisem našla. Bila sem zelo žalostna. Po šoli me je sestra povabila na sladoled k Soči. Tam sem srečala sošolko Mijo. Skupaj smo polizale sladoled. Bile smo vesele. Ta dan je bil slab začetek, vendar se je dobro končal.
Esma Shala, 3.b
Zgodilo se je
Bil sem v 1. razredu. Nekega dne sem šel na pamtrek. Tam sem se začel spuščati po strminah. Naenkrat sem padel. Začel sem jokati. Šel sem domov. Mama me je peljala v UKC Maribor. Čakali smo sliko roke. Nato sem bil tri mesece doma. Po dolgem času sem lahko šel v šolo.
Sven Trstenjak, 3.b
MOJA PRAVLJICA
Nekega dne je pod drevesom sedela Laura. Bila je žalostna, ker jo je mačeha kar naprej preganjala. Da mora pospravljati.
Nekega dne je prišel poštar in prinesel pismo .V kuverti je pisalo, da bo v nedeljo piknik. Lavra se je razveselila, da bo lahko odšla na piknik. Mačeha je takoj rekla: »Ne pa ne, ne boš odšla na piknik. Jaz bom šla.« Laura je bila žalostna. Mačehi je morala skodrati lase in lakirati nohte. Ko je mačeha odšla, je Laura začela jokati. Tedaj je prišla Nika. To je bila vila dobrotnica. Rekla ji je: »Sprosti se in zapri oči.« Nato je vila Nika zamahnila s svojo čarobno palico. Laura se je spremenila v zelo lepo deklico. Nato je odšla na piknik. Princ ji je rekel: «Bi plesala?«. »Ja seveda.« Nato ji je rekel: »Bi živela z menoj?« Laura je rekla: «Seveda.«
Živela sta srečno do konca svojih dni. Mačeha pa si je morala sama pospravljati hišo.
Zara Rubin, 3. a
ODBOJKARSKA TEKMA
Poleti 2022 je bila odbojkarska tekma. Ati je kupil 2 karti, v naši družini smo pa štirje.
Tekma je bila v Ljubljani, ob devetih zvečer. Ob tako pozni uri nisem smel ven. Bil sem zelo žalosten. Pri babici sem gledal tekmo in čakal da ju vidim. Na žalost ju nisem videl, ker so snemali igro.
Naslednji dan sem bil zelo vesel, ker sem dobil darilo. Darilo je bilo odbojkarska majica.
Vid Muc, 3. a
JAZ POSTANEM SLAVEN BAS KITARIST
Nekoč sem se zbudil, in tako kot vsako jutro, pogledal kitaro. Nato sem se šel obleč in umit zobe.
Ko sem prišel po stopnicah dol, sem zagledal kitaro, ki je lebdela v zraku in je bila zelo lepa ter zelo cool. Ko sem jo prijel v roko, se mi je pred očmi prikazal duh. Malo sem se ustrašil, a sem takoj vedel, da ni nič narobe. Duh me je vprašal, če gre v mene. Odvrnil sem mu, da ne. Potem mi je rekel, da če gre v mene, bom postal slaven bas kitarist. Zelo sem se začudil, a sem takoj rekel da. Duh je šel v mene. Ko je šel, me je streslo. Potem sem se čisto spremenil, igral sem najboljše na svetu, tudi oblačila so se mi spremenila.
Od takrat sem slaven bas kitarist.
Patrik Rajh, 3.a
PRVIČ POTUJEM Z LETALOM NA FINSKO
Neobičajen četrtek, 8. 12. 2022, se z družino usedemo v avto in štartamo v Budimpešto. Po treh urah vožnje se vidijo visoke stavbe. Kmalu za tem gremo na izvoz iz Budimpeške obvoznice. S Patrikom se ozreva skozi okno in zagledava letala. Začudeno jih opazujeva in si praviva, kako so velika. Ati nas pelje pred letališko stavbo, midva in mami izstopimo in vzamemo kovčke ter gremo noter. Ati parkira avto in pride k nam.
Potem smo šli oddat kovčke, malo pozneje pa še na check-in. Čez par minut smo se sprehodili skozi trgovino, bogato opremljeno s sladkarijami. Nato smo šli po bone za nočno malico. Kmalu je prišlo letalo z zamudo tri ure. S Patrikom neučakana hodiva po tunelu v letalo. Ko so ga do konca pripravili, je vzletelo. Oh, kako čuden občutek je, ko vzleta! Zanimivo je tudi nad oblaki! Nad Helsinki se vidi veliko lučk. Najboljše je bilo, ko so delili borovničev sok. Okusen je bil. V Helskinkih pa najhuje: od atijev smo se ločili, otroci z mamicami smo šli v Rovaniemi, atiji pa Oulu, in potem z vlakom v Rovaniemi.
Na letalu se je ponovilo kot na poti v Helsinke. V Rovaniemiju smo spet prišli skupaj z atiji. Potem smo šli na avtobus in v apartma. Naslednji dan smo obiskali Božička.
Oskar Rajh, 3.a
LJUBEZENSKA ZA DEČKE
Vame jih je bilo 10:
Ena Lana,
ena Maša,
ena Sara,
ena Petra,
ena Branka,
ena Jožica,
ena Nela,
ena Duša,
ena Vanja,
in ena Lučka.
Jaz pa sem bil v eno in isto,
ki je Imela prečudovit glas,
ampak nič las.
To je bila kitara.
Ah, kaj čem,
Takšno je življenje.
Aljaž Črešnar, 3. a
3. B
PIKA NOGAVIČKA, JEDRT IN PETER KLEPEC
Nadaljevanje pravljice
Nekega dne je Peter Klepec prišel mimo velike, barvne in tihe hiše. Bil je utrujen, zato se je odločil, da bo pogledal, kdo stanuje notri.
Potrkal je in bil kar malo presenečen koga je zagledal. Pred vrati je stala mlada deklica. Z veseljem ga je povabila naprej. Ime ji je bilo Pika Nogavička. Skupaj sta povečerjala in ker je bilo pozno, je Peter Klepec odšel domov. Pika ga je povabila na rojstni dan, ki bo čez tri dni.
Jedrt je bila mlinarica in soseda od Pike. Bila je tudi njena prijateljica in Pika je od nje kupovala moko. Jedrt je opazovala srečanje s Piko in Petrom. Bila je zelo jezna, ker je mislila, da ima Pika raje Petra kot njo, saj nje ni povabila na rojstni dan.
Peter je v torek prišel na Pikin rojstni dan. Ko je potrkal na vrata, mu ni nihče odprl. Še enkrat je potrkal in šele takrat mu je Pika odprla vrata. Bila je zelo začudena. Peter je vstopil in ugotovil, da je v hiši še en Peter Klepec. Glasba je se je ustavila in vsi so se zazrli v oba Petra. Pika je morala izbrati pravega. In tako je tudi bilo, daje izbrala pravega Petra Klepca. Drugi je v resnici bila Jedrt.
Jedrt je bila tako jezna, da je na ves glas zavpila, da ne mara Petra Klepca. Odšla je iz hiše in nihče več je ni videl.
Karin Ramšak 3. b
KAKO SEM SE NAUČILA VOZITI KOLO?
Doživljajska pripoved
Kolo sem se naučila voziti, ko sem bila stara pet let. Pri tem sta mi pomagala ati in mami. Učila sem se na parkirišču pred blokom.
Pri učenju vožnje s kolesom sta me opazovala starša. Ko sem znala obdržati ravnotežje, sem se peljala sama in me starša nista več držala. Odkar znam voziti kolo, se s starši velikokrat odpeljemo na daljšo vožnjo. Rada se s kolesom vozim po mestu in na vasi.
Nekoč, ko sem kolesarila skupaj z atijem, sem se med vožnjo z njim pogovarjala ter spustila roke s krmila. Izgubila sem ravnotežje in padla. Ati mi je pomagal vstati iz tal. Poškodba ni bila huda in nič me ni bolelo.
Vseeno pa sem sklenila, da bom pri vožnji s kolesom previdnejša. Ko sem se naučila voziti kolo, je bi to najsrečnejši dan v mojem življenju.
Kiana Končan 3. b
ČLOVEK SE S ČAROVNIJO SPREMENI V …
Domišljijska pripoved
Nekoč pred davnimi časi je živela deklica Kitty, ki je imela zelo rada volkove. Zato je tudi nosila obesek volka. Oseba, ki pa je nosila ta obesek, se je spremenila ob lunini mesečini v čisto pravega volka.
Deklica tega ni vedela in zato ni nič pazila, da se ne bi spremenila v volka. Nekega dne si je med sprehodom po mestu, nadela obesek. Kmalu je sonce zašlo in luna je vzšla. Kitty je ugotovila, da se je spremenila v volka. Hitro se je skrila, da je lovci ne bi opazili. Razmišljala je o tem, kako se ji je to sploh lahko zgodilo in sklenila, da bo poskusila poiskati pomoč pri Eggi. Ta ji je povedala, da je v tem obeski, ki ga nosi čarovnija. Ter, da se oseba, ki ga nosi ob mesečini spremeni v volka. Kitty se je spomnila, da bi lahko obesek malo priredila. Odločila se je, da bo nanj pritrdila gumb za zaščito pred preobrazbo v volka.
Od takrat naprej je bila Kitty varna pred lovci na volkove. S pritiskom na gumb, pa se je lahko kadarkoli spet spremenila v volka.
Kiana Končan 3. b
MUCA PEKARICA
Domišljijska pripoved
V majhni vas, kjer so bile majhne hiške z majhnimi vrtički, je stala tudi majhna pekarnica. V njej so pekli kruh.
Nekega dne so v tej pekarni spekli lep velik koruzni kruh. Vsi ljudje na vasi so si ga želeli. A ga niso in niso mogli kupiti, saj je bil neplačljiv. Zato ker je pek ta kruh obdržal samo zase. Ko se je nekega dne prebudil, ni bilo kruha nikjer. Zamislil se je. Ugotovil je, da je kruh odnesla Muca Pekarica, ker ga ni hotel deliti. Šel je do nje.
Muca mu je kruh vrnila, pek pa je obljubil, da bo od sedaj naprej delil ves kruh, ki ga bo spekel.
Mija Romih 3. b
no images were found
Tri botre lisičice se selijo v cerkus
Tri botre lisičice se selijo v cirkus, 2. del
Po zabavi so vse lisice šle spat.
Naslednji dan se je prva botrica lisičica spomnila, da bi si lahko vilo spremenila v cirkus. Poklicala je ježa Roberta in njegove pomočnike ježe. Hitro so ji zgradili cirkus. Bil je mavričen. Zgradili so tudi hotel in parkirišče z rampo. Nato se je vse izvedelo. Zaposlila je kuharje, cirkusante, dva policista in vrtnarje.
Ko sta za cirkus izvedeli drugi dve botri lisičici, sta se pošteno razjezili.
Prva si je rekla: »Če ima on cirkus, bom pa jaz v tem cirkusu napovedovalka.« Spakirala je svoje stvari in se odpeljala z avtom.
Druga pa je rekla: »Ah, jaz pa bom cirkusantka, saj dobro naredim špago, kolo in stojo.« Tudi ona je spakirala in se odpravila na pot.
Prvi botri lisičici sta obe povedali svoje želje in jih je seveda sprejela.
Sedaj vse tri in njihovi pomočniki uživajo cirkusantsko življenje.
Kaj se je pa zgodilo s kobilico, pa naj ostane skrivnost.
Nuša Špec, 3.a
Najboljši popravljalec igrač je stric
V Slovenski Bistrici na dvorišču čudovitega gradu je zrastel paviljon. V njem dela stric in njegov sin Jakob. V tem paviljonu je popravljalnica igrač.
V soboto je šla Zala z mamo na tržnico. Zala je svoji mamici: »Mami, glej, tam je popravljalnica igrač.« Mama se je začudila, saj ob prejšnjem obisku tržnice tukaj ni bilo popravljalnice igrač. Zala je v rokah držala punčko, ki ji je manjkala roka. Mamico je prosila, če lahko gresta v
popravljalnico. Odgovorila ji je: »Seveda, Zala.« Šli sta k stricu in ga prosili za popravilo punčkine roke. Stric je vzel punčko in si jo ogledal. Potem je rekel, da se jo da popraviti. V škatli je imel več rok od raztrganih punčk in se sam ni mogel odločiti, katero bi uporabil za Zalino punčko. Poklical je Jakoba. Jakob je prišel in se hitro odločil, katera roka bi najbolj pristajala poškodovani punčki. Čez nekaj minut je bila punčka popravljena. Ko jo je Zala zagledala, se je je zelo razveselila. Za plačilo je stric želel imeti hrano.
Zala je svojim prijateljem povedala, da je ob sobotah v paviljonu ob tržnici popravljalnica igrač, v kateri dela stric s sinom Jakobom. Tako se je to razvedelo po celem mestu.
Nuša Špec, 3.a
Žirafa Nagajivka
Na otoku živi posebna žirafa. Ime ji je Nagajivka. Njeni prijatelji se zelo radi igrajo z njo. Nagajivka ima vedno nove ideje za igro.
Nekoč so živali na tem otoku, kjer je živela tudi nagajivka, videle malega morskega dečka. Žirafa Nagajivka je pritekla s polnim vedrom vode in poškropila morskega dečka. Od takrat ga nihče več ni videl.
Ob neki drugi priložnosti so živali jedle lubenico. Nagajivka je po nesreči zarila svoje rogove v lubenico, ki se je raztreščila in poškropila živali okrog sebe.
Še sedaj tam daleč vstran prebiva žirafa Nagajivka in zabava prijatelje s svojimi vragolijami.
Nuša Špec, 3.a
Kljukec in Bratec v tovarni igrač
Nekega dne je Kljukec priletel k svojemu najboljšemu prijatelju Bratcu. Bratec se ga je razveselil. Kljukec ga je vprašal: »Si videl novo tovarno igrač?« »Ne, nisem,« je odgovoril Bratec. Dogovorila sta se, da si jo bosta ogledala. Poletela sta v tovarno igrač.
Pristala sta pred ogromno stavbo. Bratec je potrkal. Odprl jima je gospod Miha in ju povabil na ogled tovarne.
V prvi sobi sta si ogledala izdelavo avtomobilčkov, traktorjev, tovornjakov in vlakcev. To ju je zelo zanimalo in sta se zadržala kar nekaj časa.
Nadaljevali so na oddelek punčk in plišastih igračk, ki so jih izdelovale šivilje.
Šli so v skladišče, kjer je jima je gospod Miha dovolil, da si vsak izbere eno igračo. Bratec si je izbral vlakec na daljinca, Kljukec pa plišastega pingvina.
S čudovitega izleta sta se vrnila domov.
Nuša Špec, 3.a
Sladka dneva
Za devetimi gorami je stal grad. V njem je živela družina Krt. Imeli so psa Fifija, ki je vsak dan glodal kost. Družina se je nekega dne odpravila v gozd. Obiskali so soseda čebelarja. Prodajal je med, ki so v tem gozdu pridno nabirale čebele. Mama Špela je kupila med, ker si je njen sin Miha za rojstni dan zaželel medenjake. Na poti domov se je Fifi vznemiril. Ugotovili so, da je v grmovju gad. Pohiteli so vstran. Zvečer je mama spekla medenjake. Naslednji dan je Miha dopolnil pet let. Povabil je prijatelje, ki so jedli slastne medenjake in pili limonado z ledenimi kockami. Na vrtu so se igrali z vetrnicami.
Nuša Špec, 3.a
Zadnja roža v kraljestvu
Za devetimi gorami je stalo plastično kraljestvo. Le princeska Tinka Marinka je poznala prav poseben kraj. Na grajskem dvorišču je stara vrba. Vrba je imela ogromno luknjo, v kateri je rasla razkošna rdeča vrtnica. Ko je princeska imela čas, je šla pod staro plastično vrbo in brala ter pela vrtnici. Še dan danes se najde ta stara vrtnica.
Nuša Špec, 3.a
Kam me je odnesla regratova lučka?
Lani me je odnesla tople kraje.
Letos me bo mogoče zapeljala v mrzle kraje.
Le kdo ve kam?
Mogoče tja, kjer so prijazna bitja doma.
Nuša Špec, 3.a
Gašperjeva Nesreča
Gašperjeva nesreča
opis
Babica je Gašperju za rojstni dan kupila novo kolo. Bilo je rdeče barve in imelo je oranžni kolesi. Ko mu je babica podarila novo kolo, se je oblekel in sedel nanj.
Gašper je odšel s kolesom v skejt park. Ko je zagledal svojega prijatelja Naceka, se je tako zagnal, da je padel preko kamna. Hudo se je poškodoval. Prijatelj Nacek mu je pridrvel nasproti. Nacek je poklical njegove starše. Starši so prišli po njega. Šli so v bolnico. Mama mu je rekla, da naj si drugič nadane čelado in ščitnike.
Gašper se je odločil, da bo upošteval mamine nasvete
(Eva Dolar, Jaka Škodič, Tilen Hren, Aljaž Tkavc in Peter Kolar, vsi 3. a)
Gašperjeva nesreča
opis
Babica je Gašperju kupila novo kolo. Imel je rojstni dan. Gašper se je kolesa zelo razveselil. Takoj se je oblekel v kratke hlače in krtake rokave. Vsedel se je na kolo in odpeljal.
Zagledal je stezo za kolesa in se pognal v dir. Tam je bil pesek in padel je po njem. Začel se je jokati. Babica je pritekla k njemu. Rekla mu je, če je vredu.
Tekla mu je kri in vse ga je bolelo. Odšla sta domov. Babica mu je dala na nogo led. Noga ga je prenehala boleti. Sklenil je, da si bo drugič nadel ščitnike in čelado.
(Ivona Štibler, Eva Trglec, Tarik Luković, Maruša Dokl in Živa Plavčak, vsi 3. a)
Mlinarica Jedrt in Pika Nogavička
nadaljevanje pravljice
Nekoč je mlinarica Jedrt srečala Pika Nogavičko.
Jedrt jo je vprašala, koliko stane njen konj. Pika ji je odgovorila:” Zakaj te to zanima?” Jedrt ga je želela kupiti, saj več ni imela svojega mačka. Pika ji je povedala, da ni na prodaj. Jedrt je rekla, da je zelo lep. »Pika, počakaj, bi bila moja prijateljica?«, vpraša Jedrt. Pika odgvori: »Seveda, pridi k meni na sok in kekse.«
Skupaj sta odšle k Piki. »Mmm, ta sok je pa zelo dober in mmm ti keksi…, kje si jih kupila?«, je vprašala jedrt. Pika ji je poveala, da so od Mišmaša. Jedrtj e izpljunila kekse in popila sok ter zbežala s Pikinem konjem.
(Živa Plavčak, 3.a)
Mlinarica Jedrt in Pika Nogavička
nadaljevanje pravljice
Nekega dne, ko se je Jedrt sprehajala po vasici, ji je nasproti prišla Pika Nogavička. Jedrt jo je le žalostno pozdravila.
Pika je zanimalo, kaj jo muči? Jedrt ji je odvrnila: »Nekoč smo tukaj imeli najboljši kruh daleč naokoli, a zaradi mene te pekarne ni več in sedaj jemo kruh pomešan s kurjimi drekci.« »Kaj pa si storila, je vprašala Pika.” »Ah, le razkrila sem njegovo skrivnost,« je žalostno povedala Jedrt. »Hmm, že vem. Iz tebe bom naredila dobro osebo,« je dejala Pika. Jedrt se ji je nasmehnila.
Minevali so dnevi, tedni, meseci in leta. Sčasoma je Jedrt postala zelo dobra oseba. In tudi osamljena ni bila več. Nekega dne se je odločila, da odide v mesto, kjer živi sedaj Mišmaš. Poslovila se je od vaščanov in se odpravila na pot. Ko je prišla v mesto čarovnij, kjer je doma Mišmaš, se je z njo zgodilo nekaj, kar bo za vedno ostala skrivnost. Tako je Jedrt odšla v raj in je ni bilo več nazaj.
(Katarina Kos, 3.a)
Mlinarica Jedrt in Pika Nogavička
nadaljevanje pravljice
Nekega dne je Jedrt na koncu Mišje vasi srečala Piko Nogavičko. Pika Nogavička je Jedrt vprašala, zakaj je žalostna in Jedrt ji je povedala, da se je pek Mišmaš preselil, a noben ne ve, kam, njen maček pa je odšel z njim. Sedaj nimam nobenih prijateljev. »Veš, jaz bom tvoja prijateljica in poiskali bova Mišmaša in muca,« je rekla Pika.
Odpravili sta se na pot. Hodili sta dolgo. Na poti do Kurje vasi sta srečali prijazno gospo. Pika Nogavička je gospo, po imenu Lučka, vprašala, ali je videla Mišmaša in muco. Lučka je odgovorila, da je videla nekega gospoda in črnega muca. Šla sta v gozd, a ne ve, v katero smer. »Hvala,« ji je odgovorila Pika Nogavička. Jedrt in Pika Nogavička sta se odpravili naprej. Prišle sta v gozd in v gozdu videle veliko leseno hiško. Jedrt je zanimalo, če tukaj živita Mišmaš in moj maček. Šli sta pogledat. Jedrt je trkala in trkala, a nikogar ni bilo. Potem je nekdo odprl. Bila sta Mišmaš in maček. Pika Nogavička in Jedrt sta bile vesele, da sta ju našli. Pika Nogavička je Mišmaša prepričala, da se vrne v Mišjo vas. Mišmaš se je strinjal in vsi so odšli nazaj v vas.
Ko so se vrnili, so bili vsi otroci in odrasli veseli, saj jim bo Mišmaš spet pekel kruh. Otroci in odrasli so spet jedli dober kruh, preste in druge dobrote. Jedrt ga ni nikoli več izdala. Mišmaš je užival, ko je gledal, kako uživajo v dobrem kruhu in dobrotah. Vsi so bili zelo veseli in bili so dobre volje. Odločili so se, da bodo Jedrt postavili svojo hišo. Vprašali so Pika Nogavičko, kje je doma in je odgovorila, da ima hišo zelo daleč stran in bi prosila, če lahko še njej naredijo hišo, ali pa da lahko z Jedrt živita skupaj. Vaščani so ji rekli, da bodo naredili hišo tudi njej. Pika Nogavička se je zahvalila vaščanom. Vrne se jutri, ker mora po svojega konja in opico. Povedala jim je, da bi lahko imeli živalski vrt. Vaščani so bili za. Rekli so ji, d abodo postavili živalski vrt in dve hiši. Pika Nogavička jim je rekla, da naj tisti, ki imajo živali, pripeljejo jutri svoje živali.
Mogoče še danes vsi skupaj srečno živijo.
(Eva Trglec, 3. a)
Mlinarica Jedrt in Pika Nogavička
nadaljevanje pravljice
Nekega prečudovitega dne se je v Mišji vasi zgodilo, da je Jedrt na sprehodu srečala punčko, ki je imela dve oranžni kitki, ki sta bile razcufane; nogavici, ki sta bili drugačni, ena je imela pike, druga nogavica pa črte.
Gospa Jedrt jo je lepo pozdravila in jo vprašala, ali bi bili prijateljici. Punčka je odgovorila: »Ja seveda. Meni je ime Pika Nogavička«, je dejala punčka. Jedrt je odgovorila: »Lepo, meni pa je ime Jedrt«. Jedrt jo je vprašala, ali bi šli na lov iskat peka Mišmaša. Pika Nogavička je odgovorila: »Seveda, lahko,« in poskakovala. Jedrt je zanimalo ali je kje videla Mišmaša. Pika Nogavičkaje rekla: »Saj mi sploh nisi povedala, kdo je Mišmaš.« Jedrt se je razjezilas, da ne ve kdo je Mišmaš. In nato je pršlo do prepira med njima.
Tako se je končal dan. Tan tan!
(Mila Vukmanič, 3. a)
Mlinarica Jedrt in Pika Nogavička
nadaljevanje pravljice
Na koncu Mišje vasi je živela mlinarica Jedrt.
Odšla je žalostna na sprehod, ker je vedela, da je naredila nekaj slabega. Začela je iskati Mišmaša. Na sprehodu je srečala Piko Nogavičko, rekla ji je: »Dober dan«. Pika Nogavička jo je vprašala, zakaj je žalostna. Jedrt ji je odgovorila, da je Mišmaš izginil. Pika Nogavička je bila začudena, ker ni vedela, kdo je Mišmaš. Jedrt ji je rekla, da je to človek, ki je imel pekarno Mišmaš in ona ga užalila, zato je izginil. Pika Nogavička je predlagala, da ga gresta iskat. Jedrt je bila vesela in najprej sta odšle sta v park. V parku sta slišali čuden, objokan glas za drevesom. Ker sta bile zelo radovedne, sta odšle pogledat. Za drevesom sta videle objokanega Mišmaša. Jedert je stopila do Mišmaša in se mu opravičila.
Potem so skupaj odšli do Pike Nogavičke in jedli so slastne Mišmaševe piškote.
(Liza Hren, 3. a)
