Saj veš, da sem galjot,
ne vem, kam vodila me bo pot,
ampak hočem spet domov,
kjer bom živ in zdrav.
Po dolgi poti videl je domače
in spet bilo je vse drugače.
Vsi so ga lepo sprejeli
ter ga zelo močno objeli.
Rekel si je: »Tukaj sem doma,
kjer je družina moja zbrana vsa.«
Pripravil: Peter Rahle, 8. a
V tem šolskem letu smo imeli kulturni dan, namenjen razsvetljenstvu na Slovenskem. Spoznavali smo slovenske razsvetljence: Valentina Vodnika, Marka Pohlina, Žigo Zoisa, Jerneja Kopitarja, Antona Tomaža Linharta … Še posebej smo se posvetili Antonu Tomažu Linhartu in njegovi prvi slovenski komediji – Županovi Micki. Reševali smo kviz, s katerim smo se preizkusili v poznavanju razsvetljenstva na Slovenskem.
Izdelovali smo vsak svojo knjižico na temo Županova Micka, ki vsebuje podatke o avtorju, Linhartova sodobnika, ki sta Valentin Vodnik ter Žiga Zois, obnovili besedilo, odgovarjali na vprašanja, spoznavali književne osebe, jezikovne značilnosti in analizirali odlomek. Prav tako smo dramatizirali krajši odlomek in si ogledali uprizoritev Županove Micke. Bila nam je zelo všeč.
Ob izdelovanju knjižic smo se zelo zabavali ob pogovarjanju, ustvarjanju in ob poslušanju glasbe. V našem razredu so nam kulturni dnevi še posebej zelo všeč, saj vedno izvemo nekaj novega in še posebej zanimivega. Ta kulturni dan nam bo ostal v spominu, ker zdaj veliko vemo o Antonu Tomažu Linhartu in prvi slovenski komediji. Bili smo tudi navdušeni nad našimi izdelki, za katere smo se zelo potrudili.
Spodaj lahko preberete nekaj vtisov o kulturnem dnevu.
Andreja: “Najbolj mi je bilo všeč druženje s sošolci.”
Valentina: “Najbolj mi je bilo všeč poustvarjanje in delo po skupinah.”
Peter: ”Všeč mi je bil kviz o razsvetljenstvu na Slovenskem, ki smo ga reševali interaktivno.”.
Mima Hren, 8. a
V svetu mojem tem svobodnem,
včasih tudi sem zaprt,
ko na svetu svobode ni,
zapiramo vase vse stvari,
V katerih trenutki lepi nimajo moči.
Svoboda mi pomeni vse,
na svetu brez svobode,
Se utapljamo v more,
V more brez dna,
brez konca bližnjega.
Svoboda je moja moč,
moja bližnjica na pomoč,
ko na svetu svobodni smo vsi,
rajamo do konca svojih dni.
Brez svobode nesrečni smo mi,
Zaprti smo v hiše,
prijateljev nikjer več ni.
Preko računalnika pogovarjamo se
In upamo, da se to več ne ponovi.
LANA TOMAŽIČ, 8. b
V mesecu aprilu smo osmošolci spoznavali besedilne vrste, ena od teh je bila tudi opis postopka. Spoznavali smo jo na zanimiv in izkustven način.K šolski uri smo povabili vodjo šolskega projektnega tima Pogum Izo Merc, saj smo ji želeli prikazati, da zraven učne snovi, učenci spoznavamo še druge veščine, kot so kreativnost, sodelovanje, etično razmišljanje, kar pa so glavne smernice projekta Pogum.V začetku nas je učiteljica popeljala v svet ugank, s pomočjo katerih smo spoznavali različne pojme (kulinarika, gurman). Kar hitro smo ugotovili, da bomo govorili o hrani. Ker šola močno spodbuja in razvija pomen kulturne dediščine, smo govorili o slovenski tradicionalni hrani. S pomočjo sličic smo spoznavali tradicionalne jedi in si pogledali recepte. Ugotovili smo, da so recepti besedilna vrsta, in sicer opis postopka. Najprej smo skupaj ugotavljali značilnosti te besedilne vrste, nato pa smo se razdelili v skupine. Naloga je bila, da znotraj skupine napišemo recept ene od slovenskih tradicionalnih jedi, zanjo napišemo slogan in narišemo jed. S pomočjo kriterijev smo preverili, ali smo nalogo dobro naredili. Ker pa je izkušnja tista, ki šteje največ, nas je učiteljica odpeljala v gospodinjsko učilnico. Tam smo se zopet razdelili v dve skupini in se pomerili v peki mišk. Da smo lahko uspešno naredili miške, smo morali znati pravilno slediti opisu postopka. Tako smo se hkrati zabavali, učili in sladkali. Miške so odlično uspele in smo se z njimi želeli pohvaliti, zato smo jih na pokušino odnesli v zbornico in jih ponudili učiteljem.
Iza Leskovar, 8. a
Orfej hodi po jami z Evridiko za sabo. Upočasni korak in se le stežka zadrži, da se ne bi ozrl. Uspe mu. Tako se Orfej in Evridika zopet združena vrneta na zemljo.
Orfej se je čutil kot najsrečnejši človek na svetu, saj mu je vrnitev Evridike pomenila vse. Tudi ona je bila srečna in ostale vile, njene prijateljice, so se znova razvedrile. Orfej je prepeval srečne in romantične pesmi, na katere je Evridika veselo poplesavala.
Kmalu se jima je rodila hči po imenu Mila, katero sta imela neizmerno rada. Hči je bila vila s čudovitim glasom. Z Orfejem sta noč in dan prepevala in se ob tem zabavala. Pri svojih treh letih je Mila odšla v šolo za vile, kjer je bila odlična učenka, našla je prijatelje in uresničevala svoje želje za prihodnost.
Mila je prehitro odrasla in odšla od doma po svojih poteh. Orfej in Evridika sta jo pogrešala, vendar njuna ljubezen je bila večna in premočna, da bi ju to odvrnilo od sreče.
Iza Jagodič, 8. b
“Srečal sem velikana,” je rekel Krjavelj. “Kako se ti je pa to zgodilo?” so go spraševali.“Hodil sem po ulici, ko sem se obrnil ,sem videl človeka, 3 metre visokega, močnega, VELIKANA,” je pripovedoval Krjavelj.“A te ni bilo strah?” so go radovedno spraševali.“Ne, mene ni ničesar strah,” je ponosno rekel Krjavelj.“Začel me je loviti,” je nadaljeval.“Slišalo se je, kako glasno je hodil, za vsak njegov korak se je čutil rahelpotres. In naenkrat je skočil v zrak, slišal se je velik pok, BOOM!!,” je napeto pripovedoval.“Kaj se je potem zgodilo?” so ga zaskrbljeno spraševali.“Odločil sem se, da ga ujamem v past,” je rekel Krjavelj.“Kakšno past?” so spet vprašali.“Vzel sem dolgo vrvico in jo zavezal iz enega drevesa na drugo drevo. Ni bilo lahko, vrvico sem moral zavezati kar visoko, drugače ne bi padel.”“In? Je padel?”“Poklical sem ga in je stekel do mene, da bi me ujel. Jaz pa sem šel pod vrvico in zbežal. Velikan pa je padel v past. Bil je dokončno premagan,” je ponosno razlagal Krjavelj.“Pravi junak si!” so ga pohvalili.
Elita Shala, 8. a
