POTOVANJE
Ko pogledam nazaj, vidim otroka
s sladoledom v roki,
ki od sreče kar poka.
O prihodnosti tuhta,
kaj bo imel,
kako bo živel
ali bo še vedno sladoled rad imel?
Teka po poti
pustolovščinam naproti,
brez strahu in skrbi
se poda v potovanje radosti.
Zdaj pa zamišljeno sedim,
med spomini drvim,
z besedami se lovim
in vam pesem podarim.
SPOMINI SKOZI ČAS
Med spomini čas umira
in te vabi v stari svet,
a to tebi je ovira,
saj veš, da bil si slep.
Živel si v raju dan na dan,
v pričakovanju novi svet,
v katerem boš rajal in
od veselja bil zadet.
Ko pričakovanja ostanejo,
le prazne ure v času
in prenehajo biti,
takrat iz sveta odraslih,
ne gre več oditi.
Ko si že na dnu,
ti hrepenenje um zbistri
in tako kot vedno,
nove sanje priskrbi.
Spomini pa tudi pridejo,
takrat te požgečkajo,
takrat se sladko nasmejiš
in takrat od veselja kar zardiš.
Ajda Ftičar, 8. a
ŽIVLJENJE
Življenje je takšno,
da počasi mineva skozi leta,
čeprav se nam včasih zdi,
da čas hitro beži.
Lahko je veselo ali žalostno,
lahko je naporno ali strašno,
najlepše pa je,
ko je sladko in lahko.
Življenje bo smisel imelo,
če s prijatelji ga boš delil.
Čeprav je včasih črno-belo,
nasmeh ga bo v barve spremenil.
Pravijo, da je življenje beda,
čeprav ni!
Le preživeti ga moraš
s pravimi ljudmi.
Adisa Đođaj, 8. a
KAJ BI BILO, ČE BI ORFEJEVA EVRIDIKA PREŽIVELA?
Orfej je upošteval navodilo Tartarja in se ni ozrl. Z Evridiko sta se še enkrat poročila in rodil se jima je sin, ki ni imel posluha za petje. Orfej in Evridika sta bila po prvih treh letih brez skrbi, saj sta vedela, da bo posluh že prišel na plan. Vendar ni.
Minilo je dvanajst let od sinovega rojstva, on pa je pel zelo grozno pel. Orfej je vedel, da bi ga lahko naučil peti, vendar zaman. Obupano se je odpravil do Tartarja in mu potarnal: “Prosim te, kot za mojo ženo, me zdaj skrbi za mojega sina. Ne zna peti in jaz drugače ne vem, kaj bo počel v življenju.” Tartar ga je zavrnil, saj se ni strinjal z Orfejevim mišljenjem. Vedel je, da ima fant zagotovo kakšen drugi dar. Takrat je Tartar naročil Orfeju: “Tekom tega dne daj otroku v roke svinčnik, kuhalnico, žogo, knjigo in note. Tisti rekvizit, ki ga ne bo hotel izpustiti iz rok, je njegov dar in poslanstvo v življenju.” Orfej se je odločil, da upošteva Tartarja. Sinu je dal v roke vse predmete in iz rok ni hotel izpustiti kuhalnice. Čez čas je začel nabirati zelišča, jih kombiniral in posušil. Enkrat je skuhal kosilo za starše in njune brbončice so bile navdušene. Orfej je bil takrat zelo hvaležen Tartarju in ponosen na svojega sina, ki je od takrat naprej vztrajno kuhal celo življenje.
Valentina Pučnik, 8. a
Ljudska: GALJOT
»Le pojd’, povej mojim doma,
da nisem mrtev onkraj širnega morja.
Da k njim se spet povrnem,
nikdar drugam se več obrnem.«
In res se vrne naš galjot
nazaj na svoj dom.
Njegov prihod proslavljajo z dosti dobrot
in njegova žena reče: »Nikoli te pozabila ne bom.«
Urban Kerže 8.a
Razmišljanje o Francetu Prešernu
Že pri rosnih vrtčevskih letih smo nekje slišali o Francetu Prešernu, ampak se še nismo zavedali, kaj za nas in za slovenski jezik on predstavlja. Jaz sem po nekaj dneh nevedenja, odkar sem v vrtcu prvič slišal zanj, raziskal, kakšen pomen se skriva v njem. Najprej sem seveda za pojasnilo vprašal starša, ki sta mi na dolgo in z nasmeškom na obrazu razlagala o vseh podrobnostih in zanimivostih o njem, o vsem trudu, ki ga je vložil v svoje delo in o tem, da smo si za državno himno izbrali sedmo kitico iz pesmi Zdravljica, ki jo je napisal. Večinoma sem pozabil že naslednji dan, a nič hudega, saj sem se v šoli naučil še več stvari.
Zdaj gledam na Prešerna kot na najboljšega slovenskega pesnika vseh časov, s katerim se kar naprej srečujem na raznih prireditvah, proslavah, športnih dogodkih. Velikokrat nas prav na teh dogodkih spomnijo in opomnijo, kako ,,velik” je bil in bo vedno ostal za slovenski narod.
France Prešern se je rodil 3. 12. 1800 v Vrbi na Gorenjskem v kmečki družini. V osnovni šoli je bil zapisan v zlato knjigo. Študij je po gimnaziji nadaljeval na pravni fakulteti. Na koncu se pa je vrnil nazaj v Ljubljano kot odvetnik, kjer je napisal večino svojih pesmi, seveda s pomočjo Matije Čopa.
V ljubezenskem življenju ni bil ravno uspešen, saj mu Primičeva Julija nikoli ni vračala ljubezni ,je pa imel razmerje z Ano Jelovškovo, s katero je imel tri nezakonske otroke.
Prešeren je nekatera leta svojega življenja preživljal v rahli depresiji zaradi izgube prijateljev in neuslišane ljubezni. Proti koncu svojega življenjskega potovanja, se je odpravil v Kranj, kjer je odprl lastno odvetniško pisarno, ampak zaradi hude bolezni je 8. 2. 1849 umrl.
Ustvarjal je v obdobju romantike, ki se na slovenskem ozemlju močneje pojavi leta 1830. Po njegovi zaslugi z izdajo Poezij je Prešeren slovensko poezijo postavil ob bok evropski. Dokazal je, da se v slovenskem jeziku lahko napiše visoko poezijo in ustvaril je nove pesniške oblike, ki jih do takrat na Slovenskem še ni bilo (glosa, gazela, ep, sonet …) Vsebino je črpal predvsem iz ljubezenske, bivanjske in zgodovinske tematike.
Od vseh pesmi se me je najbolj dotaknila pesem Povodni mož, ki je balada in je srednje dolga epsko-lirska pesem. Sestavljena iz 14 kitic po 6 verzov. Značilno za balado je to, da ima tragičen konec, dogajanje je napeto, pojavljajo se nadnaravne sile, malo nastopajočih oseb, vsebuje ponavljanja, metafore in druga pesniška sredstva. Stopica, ki se pojavi v pesmi, je amfibraški dvanajsterec.
Glavni osebi v Prešernovi baladi sta Julija, ki je prečudovita prevzetna mladenka, in povodni mož, ki je simpatičen šarmanten mladenič.
Zgodba se dogaja na starem trgu ob Ljubljanici v nedeljo popoldan. Urška na plesu odvrne vsakega moškega in išče najlepšega. Šele ko ura odbije sedem, omreži prikupnega mladeniča, povodnega moža, s katerim se vrtita vse hitreje in hitreje ter nenadoma izgineta v Ljubljanici.
Prešeren je v pesem vključil dobronamerno sporočilo za slovenski narod, saj nas opozarja, da smo lahko zaradi prevzetnosti in sebičnosti kaznovani, tako kot je bila Urška, ki je značajsko podobna njegovi neuslišani ljubezni Dolenčevi Zali.
Danes Prešerna pozna vsak slovenski prebivalec, če tudi je mlad, star in je morda bil v šoli manj uspešen. Prešeren je na nas in na vso Slovenijo pustil pečat, katerega ne gre odstraniti, katerega nam nihče ne more izbrisati in vzeti. Ta pečat, njegove sledi, ki jih je pustil za slovenski narod, je treba ohranjati in jih z največjim ponosom in spoštljivostjo predajati naslednjim generacijam. Tako da je prav, da se ga spominjamo vsako leto 8. februarja na dan njegove smrti, vsekakor pa ni nič narobe, da nanj pomislimo tudi takrat, ko z velikim ponosom na največjih športnih prireditvah poslušamo njegovo Zdravljico, iz katere je bila 7. kitica ob osamosvojitvi Slovenije tudi izbrana za slovensko himno.
Besedilo: Enej Šoštarič, 8. a
PREŠEREN IN POVODNI MOŽ
Večina Slovencev pozna Franceta Prešerna po njegovih pesmih (Sonetni venec, Krst ob Savici, Gazela…). Najbolj znan je pa po Zdravljici, katere sedma kitica je slovenska himna. Slovenski jezik je s svojimi pesmimi povzdignil na evropsko raven.
Prešeren se je rodil v kmečki družini 3. 12. 1800 v Vrbi na Gorenjskem. V njegovi družini je bil tretji otrok in prvi sin. Njegovemu očetu je bilo ime Šimen, mami pa Mina. Doma se jim je reklo pri Ribičevih. Njegova mati je njega in njegove brate ter sestre doma učila brati in pisati. Ko je opazila Francetov potencial, ga je poslala na šolanje k stricu duhovniku. Upala je, da bo tudi sam postal kot on, a ga to žal ni zanimalo. Bolj ga je zanimalo pravo – postal je doktor prava, kasneje bil zaposlen v odvetniških pisarnah in v zadnja leta postal tudi samostojni odvetnik.
V svojem življenju se je zaljubil v kar nekaj žensk, za katere vemo še danes (Zalika Dolenc, Julija Primic, Ana Jelovšek, Jerica Podboj …). Nekaterim je namenil tudi nekaj pesmi. Z Ano Jelovšek je imel tri nezakonske otroke. Imel je tudi nekaj prijateljev (npr. Blaž Crobath, Andrej Smole). Njegov najboljši prijatelj pa je bil Matija Čop. Znal je devetnajst jezikov, bil je zelo izobražen. Prešerna je spodbujal, da napše ep. Čop je umrl šestega julija 1835. Tistega dne je Prešerna povprašal, če se gre z njim kopat v reko Savo, a Prešeren ni imel časa. V Savi utone. Prešeren se je vedno krivil za njegovo smrt. Posveti mu pesnitev Krst ob Savici.
Povodni mož je balada, ki jo je navdihnila Zala Dolenc, ki ga je zavrnila. Snov je pesnik črpal iz Valvasorjevega dela Slava vojvodine Kranjske. V Prešernovi pesmi nastopa prevzetno, navihano dekle, Urška. Rada se igra s fanti in njihovimi čustvi. Dogajalni kraj pesmi je Stari trg v Ljubljani, kjer se odvija ples. Urška zavrne vsakega, ki jo povabi. Zvečer zagleda lepega mladeniča. On jo povabi na ples in kmalu se vrtita po plesišču. Vrtita se vse hitreje, vsi so začudeni, glasbeniki nehajo igrat. Povodni mož zavpije: »Ne maram!« in začne se grozna nevihta. Zavrtita se še hitreje, Urška ga prosi, da se ustavita, a je ne izpusti. Vrstita se vse hitreje, skupaj se zavrtita v Ljubljanico. Nihče ju več ne vidi. V pesmi je Prešeren uporabil amfibrah, plesni ritem, in slogovno bogat jezik (metafore, podobnoglasje, primere, poosebitve, okrasne pridevke in besedne igre). Sporočilo pesmi je, da so ošabna oz. prevzetna dekleta na koncu vedno kaznovana.
Slovensko poezijo je po kvaliteti postavil ob bok evropski. S svojimi pesmimi je dokazal, da se v slovenskem jeziku lahko ustvarja visoka poezija. V slovenske pesmi je vnesel nove oblike (sonet, stanca, ep, glosa, gazela …).
Anja Klobučar, 8. b
GALJOT
Saj veš, da sem galjot,
ne vem, kam vodila me bo pot,
ampak hočem spet domov,
kjer bom živ in zdrav.
Po dolgi poti videl je domače
in spet bilo je vse drugače.
Vsi so ga lepo sprejeli
ter ga zelo močno objeli.
Rekel si je: »Tukaj sem doma,
kjer je družina moja zbrana vsa.«
Pripravil: Peter Rahle, 8. a
KULTURNI DAN MALO DRUGAČE
V tem šolskem letu smo imeli kulturni dan, namenjen razsvetljenstvu na Slovenskem. Spoznavali smo slovenske razsvetljence: Valentina Vodnika, Marka Pohlina, Žigo Zoisa, Jerneja Kopitarja, Antona Tomaža Linharta … Še posebej smo se posvetili Antonu Tomažu Linhartu in njegovi prvi slovenski komediji – Županovi Micki. Reševali smo kviz, s katerim smo se preizkusili v poznavanju razsvetljenstva na Slovenskem.
Izdelovali smo vsak svojo knjižico na temo Županova Micka, ki vsebuje podatke o avtorju, Linhartova sodobnika, ki sta Valentin Vodnik ter Žiga Zois, obnovili besedilo, odgovarjali na vprašanja, spoznavali književne osebe, jezikovne značilnosti in analizirali odlomek. Prav tako smo dramatizirali krajši odlomek in si ogledali uprizoritev Županove Micke. Bila nam je zelo všeč.
Ob izdelovanju knjižic smo se zelo zabavali ob pogovarjanju, ustvarjanju in ob poslušanju glasbe. V našem razredu so nam kulturni dnevi še posebej zelo všeč, saj vedno izvemo nekaj novega in še posebej zanimivega. Ta kulturni dan nam bo ostal v spominu, ker zdaj veliko vemo o Antonu Tomažu Linhartu in prvi slovenski komediji. Bili smo tudi navdušeni nad našimi izdelki, za katere smo se zelo potrudili.
Spodaj lahko preberete nekaj vtisov o kulturnem dnevu.
Andreja: “Najbolj mi je bilo všeč druženje s sošolci.”
Valentina: “Najbolj mi je bilo všeč poustvarjanje in delo po skupinah.”
Peter: ”Všeč mi je bil kviz o razsvetljenstvu na Slovenskem, ki smo ga reševali interaktivno.”.
Mima Hren, 8. a
