Samo še nekaj dni me loči do zaključka osnovne šole. Bolj kot se približuje zadnji dan pouka, bolj me prevzemajo različna čustva. Ko se danes oziram nazaj, se mi zdi, da so vsa ta leta minila v trenutku. A se je v teh devetih letih nabralo veliko spominov, ki se jih bom vedno z veseljem spominjala ter jih najbrž zvesto pripovedovala svojim otrokom.

Vse se je začelo 2. septembra 2013, ko sem s torbo na rami pogumno vstopila v prvi razred. Tega dneva se ne spominjam dobro, vem pa, da je bil to pri šestih letih moj največji korak na svetu. Šolsko stavbo sem že dobro poznala od zunaj, saj sem vsako jutro tja pospremila svojega brata. Njena notranjost pa je me je navdajala s strahom. Malo sem zadrževala solze, bilo je toliko novih stvari. Prvi trenutek, sem si želela nazaj v vrtec, k prijazni vzgojiteljici Majdi in na igrišče, kjer sem poznala vsak grm in cvetlice. A ko sem pogledala v razred, kjer so vame zrle pa tako prestrašene in solzne oči mojih novih sošolcev, sem stisnila pesti in poiskala mojo prijateljico Saro. Kmalu se je iz našega razreda slišala pesem in glasno čebljanje otrok. Tudi starši so si zunaj oddahnili in vsi skupaj smo lažje zadihali. Čakale so nas dogodivščine, ki jih nihče ni želel zamuditi.

Odraščanje in puberteta sta pri mojem šolanju imela veliko vlogo. Bili so dnevi, ko najraje ne bi odšla k pouku in bi se raje kar pogreznila v tla. Doživela sem veliko vzponov in padcev, vendar sem se vedno znova pobrala ter spravila na realna tla. Šola in stik z vrstniki nista bila vedno enostavna. Še kako dobro sem spoznala, da se je potrebno za vsak dosežek v življenju zelo potruditi. Mnogo noči sem na skrivaj prebedela, da sem naredila pozabljeno nalogo za matematiko ali še pravočasno prebrala knjigo za domače branje. Ampak bilo je vredno, da nisem dobila kazni ali slabe ocene.

Eden večjih stresov je bil zame sedmi razred, saj smo že med počitnicami izvedeli, da nas bodo razdelili na tri razrede. V meni se je porajalo veliko vprašanj, od tega ali se bomo razumeli, bom izgubila prijatelje, kdo bo naš razrednik, bom sploh preživela to delitev na novo. Priznam, na trenutke me je grabila panika. Zdelo se mi je, da se nam dogaja največja krivica v vesolju. Danes, ko se oziram nazaj pa si ne predstavljam, da bi bila kjerkoli drugje, kot v druščini našega in edinega sedmega c. V šolo sem prinesla velikega medveda, ki nam je delal druščino v novem razredu. Če bi znal pripovedovati zgodbe, mu zagotovo ne bi zmanjkalo besed. Marsikdaj je slišal nepotrebne prepirčke ali spoznal naše skrivne simpatije.

Osnovna šola zame ni bila enostavna, vendar si jo bom dobro zapomnila po trudu, vztrajnosti in tudi po neumnostih, ki smo jih skupaj ušpičili. Še lani sem si najbolj želela oditi v srednjo šolo, zdaj, ko je ta korak pred mano pa se mi zdi, da sem znova pred neznanimi vrati. Spet me malo najeda strah kako se bom vživela v novo okolje ali bom našla nove prijatelje. Želim si, da bi tudi v srednji šoli doživela toliko lepega, kot v teh devetih letih.

Osnovna šola bo imela prav posebno mesto v mojem srcu. Ko danes pregledujem fotografije našega razreda, ki jih je mama tako skrbno shranila v posebnem albumu, mi je toplo pri duši. In ja, tudi učitelji bodo del teh prijetnih spominov.

V devetih letih se je nabralo toliko stvari, ki jih ne bi želela zamenjati. Pridobila pa sem tudi nekaj življenjskih izkušenj, šla skozi mnoga prijateljstva in se zabavala.

Marja Bučar, 9. c

Začetek septembra 1758,Currado je pripravljal novoletno-božično zabavo. Spet je tako, kot vsako leto za pijačo in jedačo skrbel Chichibio. Kuhar je, kot je to počel že vsa leta do sedaj le to natančno izbral, a tokrat se je moral še posebej potruditi, saj če je svojo delo opravil dobro zraven rednega dohodka dobil še dodatek. Ta dodatek je letos potreboval, saj je bila njegova dolgoletna ljubezen Brunetta noseča in bo naš kuhar postal oče. Preživeti v teh časih je bilo zelo težko in on bo kmalu imel ena usta za nahraniti več. Nekje na sredini meseca decembra je odšel na tržnico in domov prinesel najboljši kos divjačine  po Curradovem naročilu. Kos mesa je bil tudi zelo drag, bil je namreč najbolje rejen srnjak v celem mestu. Chichibio je kuhal cele tri dni in to z tako vnemo, da so lonci ropotali tako glasno, da so jih slišali kar tri ulice stran. Meso je bilo po treh dneh skuhano na tak mojstrski način, bilo je mehko in okusno, da bi navadni smrtnik po samo enem  grižljaju padel v popolnoma drug svet, svet, ki se  ga z našo Zemljo sploh ne da primerjati. Divjačina je počivala na pultu in čakala in čakala večer novoletne zabave, ko ga je dve uri pred zabavo zavohala noseča in lačna Brunetta. Kot bi mignil pojedine ni bilo več. Chichibio je ob zagledanem prizoru na prazen pladenj na katerem je bil še nedolgo nazaj  najboljši kos mesa v vasi skoraj omedlel od nesreče, sramu in jeze. Niti predstavljati si ni mogel obraza Currada, ko bo to videl.  Že je videl sebe in svojo malo družinico na cesti prosjačiti za  hrano. Hitro je zbral svoje misli in odšel na tržnico, kjer je z lastnimi prihranki kupil manj kvaliteten, a na pogled lep kos mesa. Kuhal je s tako hitrostjo in se po kuhinji vrtel hitreje kot leopard v Afriki. Zvečer pa se je ves osramočen in vdan v usodo odpravil na novoletno zabavo. Gostje z hrano niso imeli težav, je pa velik gurman Currado takoj opazil razliko v kvaliteti. Tako je kuharja takoj po večerji vprašal zakaj ni skuhal bolj kvalitetnega kosa mesa. Chichibio mu je odgovoril:« Res je moj cenjeni gospod, zgodila se je nesreča, a vaši gostje razlike niso opazili , zato sklepam, da sem svoje delo naravnost odlično opravil, zato je samo na vas kako ste zadovoljni z mojim delom in kako bogato me boste nagradili, če me sploh boste.« Currado je bil nad kuharjevo iskrenostjo zadovoljen in kuharja ni odpustil, ravno nasprotno Chichibio je domov odkorakal z dodatkom v obliki cekinov.

Zoja Šuntner, 9.c

Čez nekaj več kot en teden zaključujem osnovno šolo. Spomin na pretekla šolska leta me navda po večini z lepimi in tudi z nekaj manj prijetnimi spomini. Zagotovo mi bodo tako kot drugim v spominu ostale ekskurzije, šole v naravi in številni naravoslovnih dnevi.   

Posebej se mi je vtisnila v spomin šola v naravi v petem razredu, ko smo odšli na smučanje. Vsak dan smo se odpravljali na nove poti in skupaj premagovali strmine. Zvečer pa smo si v sobah pripovedovali zgodbice in skrivnosti, ki jih ni vedel še nihče, spat pa smo se odpravljali ob dveh zjutraj. Ne smem pozabiti še na naravoslovni dan, ko so v našo šolo iz Ljubljane pripeljali planetarij. Postavili so ga v telovadnici in spominjal me je na napihnjen mehurček, ki bo ob stiku s tlemi kaj kmalu počil in razkril svoje barve in bodo kapljice poletele vse naokoli. Odpravili smo se v notranjost, kjer smo si ogledali nastanek vesolja. Vse je odsevalo in se dogajalo tako, kot da lahko v živo, v nekaj sekundah spremljamo veliki pok. Izdelali smo rakete, ki smo jih kasneje tudi spustili v nebo. Nisem si predstavljala, da bodo poletele tako daleč in visoko, čeprav so bile narejene le iz vsakodnevnih predmetov. Za konec pa smo poslušali še predavanje o delovanju vesolja. Predavatelj nas je pri tem zavajal, saj nas je želel prepričati najprej v eno, nato pa še v drugo trditev, in nam tako želel pokazati, da ničesar ne moremo zagotovo vedeti in verjeti, ampak je tudi tukaj podobno kot pri zgodovini, saj so določeni dogodki in predstave le domneva.    

Spominjam se, kako sem po končanem vrtcu zakorakala v šolo. Vse je bilo drugačno in novo. Že ob vhodu so nas učitelji in učenci sprejeli z navdušenjem, v rokah pa so držali balone pisanih barv, s katerimi so nas pozdravljali. Prejeli smo rutice, s katerimi smo tudi uradno postali prvošolci. Vsako jutro sem si z navdušenjem in polna pričakovanj nadela zlato rumeno rutico in odkorakala v šolo. Naslednjih šest  let je pouk potekal brez pretresov, kljub nekaj prepirom v razredu, smo se v šestih letih kot razred lepo povezali. Nato pa smo po počitnicah izvedeli, da  so nas razdelili v tri razrede. Kljub temu, da so se učitelji trudili, da bi v razredih imeli vsaj nekaj prijateljev, so nas vendarle razdelili in nič več ni bilo tako, kot je bilo. Čeprav smo se lahko še vedno srečevali po pouku, smo se počasi oddaljili. Čas se je ustavil in svet se je postavil na glavo. Pojavil se je korona virus. Šola je potekala na daljavo in tako se je razmak med nami samo še povečal. Ko smo prišli nazaj v šolo, je bilo vse drugače. Vsako drugo uro smo se delili v manjše skupinice, kar nam je preprečevalo, da bi se razredno povezovali tako, kot smo se v preteklih letih. Čas je ponovno ubral svojo pot in kar naenkrat sem tukaj, ob koncu devetega razreda.  

 Veselim se konca osnovne šole. Čeprav bom pogrešala prijatelje, se veselim nove poti, ki je pred mano in verjamem, da bom v gimnaziji pridobila veliko koristnega znanja in se naučila mnogo novega. Menjava okolja pa mi bo koristila, saj bom s tem spoznala veliko novih ljudi. Skrbi me le, da bo šola že od začetka potekala na daljavo, saj tako ne bom dobro poznala sošolcev in se ne bomo razredno in med razredno povezali. Upam, le naslednje šolsko leto ne bo pretežko in bodo učitelji prizanesljivi.   

O gimnaziji sem razmišljala že nekaj let, saj me zanimajo naravoslovni predmeti. Srednja šolo Slovenska Bistrici pa mi je predlagal brat Jernej, ki jo že obiskuje. Povedal mi je veliko o učiteljih, prostem času, načinu ocenjevanja in na splošno o poteku dni pri njih. Šolo sem lahko tudi obiskala po spletu in se tako sprehodila po hodnikih in učilnicah. Zdela se mi je svetla in polna veselja, lahko sem si predstavljala, da bi tam lahko preživela naslednjih nekaj let mojega življenja. Seveda sem si ogledala tudi druge šole, ki pa so se mi zdele prevelike in preveč prazne. Moja zadnja odločitev je potekala med odločitvijo za Drugo gimnazijo Maribor in Srednjo šolo Slovenska Bistrica. Odločila sem se, da bom svojo pot nadaljevala na Srednji šoli Slovenska Bistrica.  

Po končani gimnaziji bom šolanje nadaljevala na Fakulteti za naravoslovje in matematiko v Mariboru, morda me pot zanese v tujino, tega natančno še ne vem, saj še ne vem, kakšni bodo natančno moji interesi čez štiri leta. Poklic v katerem se vidim pa je zagotovo biti profesorica matematike, saj rada razlagam snov matematike otrokom.  

Neja Kosajnč, 9. a  

Sama sem v preteklosti posvečala premalo pozornosti slovenščini in se zanjo nisem kaj dosti zanimala, saj se mi je zdelo samoumevno, da lahko govorim in berem v slovenskem jeziku. V glavi se mi še vedno prepletajo spomini na čase, ko sem se učila abecedo in počasi zlogovala besede ter stavke. Bila sem tako ponosna, ko mi je uspelo prebrati prvo knjigo.  

V šoli se skozi vseh devet let učimo o pogumnih prednikih, ki so se bili pripravljeni žrtvovati za našo domovino in jezik. Po takšnem vpogledu v zgodovino in premisleku o vsem, kar so ti ljudje storili za nas, sem ponosna, da sem Slovenka, saj živim v lepi in mirni deželi z ogromno gozdovi ter lepo ohranjenimi naravnimi lepotami. Imamo praktično vse: gore, jezera, jame in celo morje. Ponosna sem tudi na dosežke naših znanstvenikov, umetnikov ter predvsem športnikov. Samo 2 milijona nas je, pa dosegamo odlične dosežke na svetovni ravni. 

Prečudovito je, ko se ves narod zbere na stadionu ali pa pred TV ekranom in na ves glas navija, poje slovensko himno ter po zraku plapola s slovensko zastavo. Zdi se mi, da se takrat čas ustavi in je pomembno samo eno: naš narod in mi, Slovenci. 

V glavi imam zasidran nauk zgodbe Martina Čedermana: “Oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje. Ne dajte si ga vzeti… Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne.” Tega se bom gotovo držala in naš jezik z veseljem in ponosom prenašala tudi na naslednje generacije. 

Amadeja Komučar, 9. c